Hubro, 2011

1. For Flowers, Cars and Merry Wars

2. For the Working Class

3. Ear/Eye Connector

4. Star Spangled Pillow

Januarska invazija avantgardnih Skandinavcev na našo malo prestolnico je v polnem teku. Po švedski zasedbi Fire!, ki bo zagodla ta torek v Klubu Cankarjevega doma, konec januarja v Kino Šiška prihaja norveški trio Huntsville, ki s sorodnim multižanrskim pristopom k muziciranju odstira zanimive in vedno nove zvočne pokrajine. Trio, ki ga tvorijo kitarist Ivar Grydeland, basist Tonny Kluften in tolkalec Ingar Zach s svojim umetelnim muziciranjem ustvarja prepričljiv elektro-akustičen zvočni hibrid, ki prevzame duha s hipnotičnostjo zvoka.

Z bogato inštrumentacijo, ki bi lahko prišla tudi iz njihove domače delavnice, Norvežani ustvarjajo samosvoj glasbeni svet, ki se ne podreja ustaljenim obrazcem, ampak z veliko mero ustvarjalnosti išče nove izrazne možnosti. Triu se na odru običajno pridruži še četrti član The Sound Wizard iz čigar imena se da sklepati, da gre za tonskega frika, ki se v odrski izvedbi posveča zvoku samemu. Nasploh se zdi, da Hunstville zvočni izkušnji v svoji glasbi namenjajo dobršen kos pogače, saj se sicer običajni žanrski nastavki v kompozicijah prelivajo v povsem abstraktne dronerske pokrajine zasičene z raznimi zvočnimi učinki. Naslovna skladba For Flowers, Cars and Merry Wars je dober primer tega, saj se repetitivno zastavljen uvod v prvem delu skladbe razvije v nekakšen severnjaški alter pop, ki mu s svojim prepoznavnim petjem da pečat njihova rojakinja, vokalistka Hanne Hukkelberg. Njeni razvlečeni, dolgi vokalni pasusi ustvarjajo novo dimenzijo zvoka zasedbe Huntsville, ki tudi na novem albumu nadaljuje z odmevnimi gostujočimi glasbeniki. S predhodnega albuma si lahko v spomin prikličemo angelsko vokalisto Sidsel Endressen in dva člana zasedbe Wilco. Tokratni izbor gostujočega glasbenika pripada kraljici sodobnega norveškega alter popa, Hanne Hukkelberg, ki prepričljivo odigra svojo vlogo v tej epski skladbi.

Po začetnem delu skladbe, ki bi ga z veliko domišljije še nekako uspeli spraviti v kakšen bolj eksperimentalen žanrski predal, se skladba nato prek abstraktnega zvočnega polja prelije v povsem svobodno-improvizirani konec. S svojim drone commanderjem in indijskim sruti boxom Huntsville ustvarjajo neskončne zvočne pasaže, ki jih v slogu ameriških minimalistov vodijo pulzirajoče melodične linije, ki se le v detajlih spreminjajo na običajno zelo dolgi časovni premici posameznih skladb. Huntsville spretno izkoriščajo vedno nove zvočne vire in jih skrajno prepričljivo vkomponirajo v celoto, ki navkljub svoji dolžini ohranja konstanten glasbeni poriv.

Četudi jih glasbeni tisk skuša precej na silo stlačiti v polje nekakšne eksperimentalne americane in si izmišljuje absurdne izraze, kot so yoga country, pravzaprav tovrstnih vplivov na njihovi novi plošči ni čutiti z izjemo izbire samih inštrumentov, vmes se namreč pojavi tudi banjo, ali pa zelo ohlapno v nekem splošnem vzdušju, ki ga njihova glasba ponuja. Operiranje z žanrskimi oznakami je v primeru zasedbe Huntsville povsem brezpredmetno početje, saj je njihova glasba daleč od kakršnihkoli klasifikacij. Občutek je, da se zasedba tovrstnemu označevanju skuša že vseskozi nalašč izogibati.

Album, ki je bil prvotno koncipiran za vinilno izdajo, na kateri prva skladba zasede celotno prvo stran, se na B strani nadaljuje z miniaturo For the Working Class, ki pripravi teren za drugo centralno skladbo albuma Ear/Eye Connector. Ta svojo še nekoliko bolj temačno zvočno podobo zopet gradi predvsem na repeticiji glavne teme, ki se nato v zadnji tretjini prelevi v dolg ambientalni fade-out. Njen naslov kaže na stične točke med različnimi človeškimi čuti, ki jih Huntsville vseskozi iščejo v svojem početju. Tudi v uvodni skladbi tako Hanne denimo zapoje „close your eyes to open your ears“. Torej, zaprite oči, da bi lahko odprli ušesa – več kot dober napotek za konzumacijo tega zelo, zelo hipnotičnega albuma.