Hubro, 2015

V tokratni Tolpi bumov nas na zvočno popotovanje vabi norveški trio Huntsville. Njihov šesti album z imenom Pond je bil izdan pri založbi Hubro in je plod le teden dni trajajoče in očitno zelo produktivne studijske seanse. Skupino, ki smo ji našo pozornost v preteklosti že nekajkrat namenili, soustvarja krog glasbenikov te skandinavske države, katerim glavno gonilo predstavlja svobodno improvizirano ustvarjanje in poustvarjanje žanrskih elementov, s tem pa odmikanje od žanrskih definicij.

Kot že rečeno, so Huntsville svojo izraznost vselej temeljili na improviziranem ustvarjanju, ki se je s slikanjem še neznanih zvočnih krajin vedno bolj nagibalo v širjenje mej v svetu zvoka. Trio sestavljajo kitarist Ivar Grydeland, tolkalec Ingar Zach in basist Tonny Kluften. Na večini prejšnjih albumov se postavi pridružujejo gostujoči glasbeniki, zadnja dva pa sta nastala brez njih. Skupina je z obratom k bolj atmosferičnemu in temačnemu vzdušju, ki je opazno pri zadnjih delih, morebiti omejila improvizacijski prostor z intimnejše povezanim delovanjem med člani tria. Posameznikovo igranje sicer ni ne ritmično ne melodično tesno vezano na sočlane, vendar mu idejno sledi in z različnim tokom soustvarja isto reko.

Inštrumentom so člani tria dodali še glasove elektronskih pripomočkov, s katerimi na tokratnem albumu za spremembo upravlja kitarist. S tem je skupina že na začetku obstoja z nenavadnimi napravami, kot so drone commander, tabla machine in shruti box, ustvarila kompleksno in edinstveno zvočno podobo. Specifičnost predvsem zadnjih dveh inštrumentov je k tej veliko dodala in bi skupino lahko približala indijski glasbi, od koder inštrumenta izvirata, vendar člani tradicijo raje jemljejo iz konteksta. Indijskim ragam se tako približajo kvečjemu s hipnotičnostjo in meditativnim vzdušjem razvlečenih skladb. To vzdušje je sicer še vedno močno prisotno, uporaba omenjenih vzhodnjaških pripomočkov pa zelo okrnjena. Njihovo mesto prevzemajo predvsem dromlje in elektronsko zmanipulirani kitarski loopi, ki dajejo temeljno barvo skladbam in združeni z elementarnimi zvoki drugih glasbil ter nanizani v plasti bogatijo njihovo tonsko podobo. 

Album sestavljajo štiri daljše skladbe, ki s svojo dolžino nudijo prostor za počasno nadgrajevanje kompleksnosti in razvijanje. Njihovo enostavno poimenovanje s kratkimi nerazložljivimi naslovi, obdanimi z oklepaji, nas pušča brez možnosti povezovanja njihove vsebine z vnaprej zamišljeno stvarno podlago ali referenco. Uvodni komad nas brez ovinkarjenj ovije v udobno udušeni koračni ritem bobnov, pospremljen s krožnim presketanjem tolkalčevih metlic in repetitivnim basovskim motivom. Ob vstopu visokega kitarskega speva presketajoč ritem pospeši in se sinhronizira z globljimi bobenskimi udarci, basovska linija pa se kmalu potopi v nizke, skoraj podtalne drone. Ti se na koncu umaknejo visokozvenečim glasovom, ki se nizajo in zapeljejo v drugo skladbo, ta pa se v enakem vzdušju prične na meji med zvokom in tišino ali, bolje, poustvarja naravo tišine. Ta pa predstavlja heterogen in nedefiniran prostor, izoblikovan šele, ko se zgradi v svojo enoznačno obliko. V to jo lovita prihod množice strnjenih kovinskih udarcev in zvenov ter basovska linija, ki jim z nekoliko narejeno nerodnostjo vztrajno sledi. Poleg visokih dromelj fragmentirano ritemsko sekcijo povezujejo mehki glasovi pedalov steel kitare – kitare, na kateri z drsenjem po vratu kitarist iz strun izvablja mehke, prelivajoče se zvoke. 

Album na pričetku tretje skladbe nadaljuje ob blago odmerjenih hrapavih zvenih kitarskih strun in pestri paleti udarcev in drsov po tolkalih, ki se porajajo na nekoliko bolj temačno obarvani atmosferični podlagi. Kitara se v nadaljevanju spusti v udušen slap tonov in nekaj časa prevladuje v ospredju, a se kasneje vrača v sožitje z ostalo počasi gibajočo se podlago. Zadnja skladba se prične z novo mero kovinskih zvenov, najverjetneje ustvarjenih na katerem od doma narejenih glasbil. Asociacije na trušč kovaških delavnic zmede vstop bobnov, ki v srčnem utripu ustvarjajo podlago glasnim, elektronsko popačenim nizajočim se piskom, glitchem in vibracijam. Ti vztrajno lomijo organski ritem do končne tišine ob koncu albuma.