Maloca Records, 2024

Ko govorimo o obrednih ritmih, prva misel najbrž zaide k Afriki, Jamajki ali Braziliji. Tudi zvočnost albuma Arteria zlahka postavimo v to polje, le da Hypna, producent, ki je album pripravil, prihaja iz čisto navadne osrednje Evrope. 

Hypna je umetniško ime belgijskega producenta, didžeja in mastering inženirja, pod katerim ustvarjalec vsaj zadnjih pet let izdaja zvočno dodelano in konceptualno dosledno muziko, ki vedno tako ali drugače odzvanja v leftfield elektroniki. S prvo vidnejšo izdajo, albumom Data Recovery, ki je izšel leta 2020 pri londonski založbi Insert, se je producent umestil v eksperimentalno polje med ambient, techno in bass muziko, postavil pa je tudi nivo klenega zvočnega oblikovanja, ki ga zanesljivo vzdržuje in nadgrajuje v najnovejših izdelkih. 

Istega leta je sledil še samoizdan EP Hangar Riot. V zvočnih vtisih tega EP-ja poleg že vzpostavljene mračne zvočne izpiljenosti opazimo še naklonjenost zlomljenim ritmom, ki atmosfero dodatno poglobijo. Leto kasneje smo na plati Nylon Hood lahko zasledili dodaten razvoj, ki so ga že začrtali prejšnji izdelki, pri čemer spremni tekst naslovni komad albuma izpostavi kot najboljši prikaz producentove glasbene esence, kar po mnenju recenzentke še vedno drži. Komad je izrazito ritualističen in se od obstoječih žanrskih oznak najbolje umesti v predal afriškega gqoma ali voguea, s čimer obrednosti spretno dodaja popolnoma samosvojo mračnost. 

Tudi izpiljeno oster zvok na albumu Arteria, ki sicer ni tako značilen za podobno muziko, glede na producentovo vsakodnevno službo mastering inženirja ni nobeno presenečenje. Spremni tekst izdelek označi kot najradikalnejši izraz Hypnovega že vzpostavljenega sci-fi klubskega zvoka. Zvočno sliko albuma bi lahko najbolje opisali kot zlobno ritualno bobnanje, ki se v posameznih komadih konsistentno utelesi v različnih idejah dancehalla, gqoma, jungla in grima in tako vsakemu posameznemu tipu bobnanja vdihne raznoliko mračen karakter. 

V sedmih komadih na plati ustvarjalec v sicer mojstrsko zastavljenem zvočnem polju prikaže nekaj lastnih pogledov na dani kontekst. Uvodni komad Quad, bomba plesišča, udarno vzpostavi idejo in neumorno pritegne pozornost z viškom na poredni sint liniji, ki se v komad prikrade šele v drugi polovici. Od inštrumentalnih komadov je Tracer najbolj skladen s producentovim radikalnim razvojem v eksperiment odnosa med mračnim vzdušjem in jungle ritmi, medtem ko komad FTL izpade kot poskočen hiphop beat z vtisom precejšnje hitrosti. 

Producent v glasbo s pridom vključi tudi dve z vokali podkrepljeni poslastici: prva je komad Rolling Deep, v katerem kraljuje delno odrapana, delno odpeta vokalna linija dancehall legende Warrior Queen. Glavni plus komada bi lahko bil že sploh vključitev vokalov, vendar ustvarjalka komad še nadalje poživi predvsem z ritmom in tokom besed. Oba elementa namreč intuitivno odgovarjata zastavljeni mračni ideji in jo v detajlih ob zaključkih verzov ravno prav tudi izzivata. Drugi komad z vokali, Big Bags, v sodelovanju z Milli Bucks, pa je precej bolj usmerjen v hiphop oziroma že kar v trap. To na prvi posluh spet meji na neskladje, nakar se ritem besedil poklopi z aranžmajem in še bolj z ravno prav nenavadnimi efekti v refrenu. Album Arteria skleneta dve inštrumentalni bombi, Rain Like Hammers – imenu primeren višek energije na plati – in Burner Modem z zmehčanim, toda nič kaj manj umazanim zaključkom.

Besedilo ob izidu izpostavi tudi lepoto hitrostnega ranga 90–100 bpm, ki ga producent na pričujoči izdaji poglobljeno raziskuje. To je hitrost, ki je za povprečno udeleženko klubske scene verjetno precej neraziskana – najpogosteje slišani bpm-i v večini popularne klubske elektronike padejo v rang 120–160 bpm, v tej ritmiki pa se na nepoudarjenih dobah zgodijo povsem druge reči, kot pri stotici. Poleg tega, da je več prostora namenjenega zanimivim ritmičnim nepravilnostim, 100 bpm-ska muzika vabi tudi k povsem drugačnim plesnim gibom. Morda ste že opazili, da večina »ravnih« ritmov v klubu izzove tudi »ravno« gibanje v osi naprej-nazaj ali prestopanje levo in desno, medtem ko denimo glasba dancehalla, baile funka in afrobeata primarno vzpodbudi nelinearno gibanje bokov ter zvijanje celega telesa v precej manj tog in bolj senzualen izraz. 

To je tudi moč zvočnega izraza plošče Arteria, iz katere globoka človeškost plesalke črpa plesni potencial. Muziko, ki je na prvi posluh precej mračna in ostra, prizemlji izbrani hitrostni rang in njegova spodbuda h gibanju. Mešanica mračnosti in senzualnosti tako v dobro zmiksanem kontekstu izzove moč in zanos, ki ga pravilno postavljeni ritmični vzorci nikoli ne bi mogli ponuditi.