V tokratni Tolpi bumov poslušamo prvenec že nekaj let aktivne goriško-ajdovske zasedbe Iamdisease. Člani Iamdisease na domači underground sceni sicer niso nikakršni neznanci. Poznamo jih med drugim iz skupin, kot so ali so bile Low Punch, Elodea, The Hoax Program in druge. V tem bendu pa preigravajo lastno izpeljanko hardcora, ki se močno ozira na crust punk, doom in še nekaj drugih žlahtnejših metal odtenkov. In na teh območjih so Iamdisease pravzaprav ena prepričljivejših in močnejših zasedb tukajšnje scene.

Že uvodni komad „Izoliran, varen, varen“ nam da vedeti, da gre za hudo razbesnelo hardcore eksplozijo, ki pa nikakor ni banalna in tudi ne nepremišljena. Že znotraj pravovernega d-beat nabijanja je slišati, da komadi premorejo nekaj več. V ušesa pade predvsem kitara, ki malodane vsakemu motivu in riffu doda zanimiv obrat in posledično glasbo naredi dosti bolj vznemirljivo in frenetično. Pa naj bo to vrtoglavo kroženje power-chordov v hitrih galopih, uporaba odprtih zvenov v disonantnih proto-sludge ubiranjih ali pa  svinganje stonerskih fraz. Komadi si sledijo brez predaha, med večjimi presežki pa so recimo začetek „Beg iz raja“, skorajda blackmetalska urgenca komada „Diktatura podobe“, skrajno temačni odzveni v „Korak prezgodaj“ in še bi lahko naštevali.

Vokal se v svojem kričečem nastavku giba od hropenja prek zamolklega kruljenja pa do dretja in vzklikov. Besedila so v slovenščini, kar slišanemu prida posebno patino in neposrednost. Tematsko se znajdejo na precej pogostem preseku družbene kritičnosti in mrakobnih osebnih opažanj. Na splošno za Iamdisease ne bi mogli ravno reči, da so bend, ki se izogiba klišejem. Namesto tega pa povsem jasne žanrske nastavke na vsakem koraku napolnijo in razširijo z lastni barvami, energijo in drobnimi inovacijami. In to nikakor ni malo. Gonilo dogajanja ostaja kitarska igra Iva Lozeja, ki - kot sem omenil že v neki koncertni recenziji - premore veliko originalnosti. V kombinaciji s celotnim pulzom skupine pa jasno kaže na veliko vloženega dela ter skrbi za detajle.

Na nivoju same zvočne slike so Iamdisease dobrodošlo organski in bogati. Tekom nekaterih komadov pa so se nažgane kitare, umazan bas in raztreščeni bobni, ki ne skoparijo s činelami, zmožni ujeti celo v hipnotične vmesne prostore. In to je le en primer majhnih presenečenj, ki jih je tekom celotne plate na več nivojih polno. Kljub jasnim izhodiščem vsebuje njihov izraz veliko tako veščinskih kot idejnih presežkov. Morda bi lahko analogijo povlekli tudi z izjemno likovno opremo, prav tako delom kitarista Iva, ki postaja vidnejši med domačimi DIY grafičnimi oblikovalci in ilustratorji. Črno-bela risba, ki bežno spomni na lesoreze, razkriva bogato mnoštvo skrbno vrisanih linij in podrobnosti. Te pa tvorijo končno tkivo estetskega vtisa celote. Podobna spretnost, ki je morda sprva neopažena, se skoraj potuhnjeno in nepretenciozno kaže tudi skozi njihovo glasbo.

Iamdisease so vsekakor povili nadpovprečen in po moči izraznosti v  domačih hardcorovskih vodah izstopajoč izdelek. S to plato v ušesih in rokah se lahko ob marsikateri drugi izdaji lahko le primemo za glavo. Zanima pa nas tudi že, kam bo skupino odneslo v prihodnje. Zaključni komad „Pozdrav zahajajočemu soncu“ je namreč precej sugestiven.