Merge Records, 2024

Afrika je kontinent z nepregledno glasbeno dediščino, ki je izjemno vplivala na tok razvoja glasbe v svetovnem merilu. Še posebej njen zahodni del, ki je neizbrisljivo doprinesel k razvoju denimo jazza, funka in sambe. Med drugim je za to zaslužna tudi množica nacionalnosti, ki so se znašle na tej celini in tam ostale, ter njihova iznajdljivost na različnih poljih umetnosti. Narod Ibibio – prebivalci jugovzhodne Nigerije – je vsekakor ena takšnih nacij. Je neposredni navdih za nastanek še ene zasedbe, ki v sodobno glasbo vnaša drobce pisanih afriških kultur, namreč za nastanek britanske zasedbe Ibibio Sound Machine.

Za vokalistko zasedbe, Eno Williams, so nigerijske korenine vir za zvočno raziskovanje njene domovine, njena religija in predniki pa povod za vpeljavo jezika Ibibijcev v glasbo. Glasbo z novega, petega albuma Pull the Rope lahko opišemo kot srečanje funka in njegovih različic z elektroniko, v katerem odmevata tudi sodobni postpunk in njegova odprtost do vključevanja duba, funka in širše palete inštrumentov. Bogate, mastne bas linije so temeljni element, ki skupaj s prepoznavnimi ritmi diska ustvari zvočno izkušnjo afroelectra, okrašenega z dobro dozo elektronike in sintetizatorjev. Opisane značilnosti najbolj prevladujejo na novi plošči, toda ta značaj prepoznamo tudi na prejšnjih izdelkih benda, le da sedaj prevzame drugačen ton. Da bi to ilustrirali, lahko rečemo, da je afrobeatevforija odprla vrata futurističnemu ambientu klubske glasbe devetdesetih let prejšnjega stoletja. 

Tako se glasba z novega albuma še bolj približa klubski izkušnji s prevladujočim funkovskim vzdušjem, ki ob energičnosti in razkošju vzdržuje izvorno esenco v besedilih – vztraja v politični angažiranosti. Zasedba se v tem smislu namreč mestoma dotakne problemov odtujenosti in pasivnosti, ki se jim zoperstavlja in na lasten način krepi samozavest in enotnost, sredstvi za doseganje miru v svetu, kar je ena osnovnih iztočnic albuma. Celoto obliva občutek skupnosti, katere cilj je zediniti čim več ljudi, jih opolnomočiti in oplemenititi z dobro količino elektronike. O tej plati albuma lahko dodamo tudi, da večino skladb odlikujeta jedrnatost in forma slogana – lastnost funka, ki se je uveljavila že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in postala ena glavnih značilnosti tega žanra.

Dediščina Afrike se na albumu in nasploh v opusu zasedbe kaže v močni prisotnosti zahodnoafriškega funka, v njegovem poudarku na poliritmiji, uporabi tolkal, improvizaciji in melodijah v tako imenovanem call and response stilu. Eden od iztržkov fuzije zvokov Zahodne Afrike in glasb z drugih delov sveta, kot sta denimo afrocalypso in afriški jazz, je tudi highlife, žanr, ki je specifičen prav za Ibibio Sound Machine. Ta glasba, ki jo zaznamujejo razgiban tempo ter vplivi svinga, jazza in bluesa, s svojimi značilnostmi poudarja melodičnost, ki se prepleta z živo rimitčnostjo funka. To osnovo zasedba nadgradi z elektroniko, ki ji vladajo plesna, vedra plat in atmosferične težnje postpunka. Zasedba tako zaokroži celoto, ki je zanimivejša in smelejša od prejšnjih albumov.

Ibibio Sound Machine so se s štirimi albumi in številnimi koncerti vzpostavili kot bend, ki vztraja večinoma na polju funka in highlifa, svoj obstoj dolguje Afriki, njeni pisanosti in kulturnemu bogastvu, glasbo pa obogati z raziskovanjem različnih poti v elektroniki. Na najnovejšem albumu glasbeniki pokažejo, da dobro poznajo zvoke Afrike in elektroniko, ki je prisotna od začetka do konca plošče in s katero ustvarijo popolno klubsko vzdušje.

Zasedba je še posebej z aktualnim albumom zagotovo navdušila občinstvo in izničila neutemeljene misli o izginotju funka ter odločno okrepila njegov protestni značaj, ki je pri današnjih afrocentričnih zasedbah in v primerjavi z denimo hiphopom in punkom včasih spregledan ali pa nezadostno izražen vidik tega glasbenega udejstvovanja.