Bordello A Parigi, 2017

Domači producent Igor Škafar, najbolje poznan kot Ichisan, se je po več kot desetletju pridnega produkcijskega tempa in mnogih krajših izdajah na različnih mednarodnih založbah končno odločil za dolgometražni prvenec. Tega smo dočakali v januarju letošnjega leta, ko je izšel pri uveljavljeni nizozemski založniški hiši Bordello A Parigi pod naslovom Aperitiv. Z naslovom na nek način zapopade dozdevno ogrevalno funkcijo albuma, katerega komadi se tako po tempu kot vzdušju zdijo najprimernejši za umestitev kar na začetek žurerskega večera. Obenem pa tudi avtor sam namiguje, da je prej kot za plesišča primeren za ležerno užitkarjenje ali denimo za brezsmerno poletno poležavanje.

Album se začne z naslovnim komadom, s katerim se že takoj lepo izriše smer plošče, začrtana nekje med italo discom in sintovskim popom osemdesetih let prejšnjega stoletja ter med aktualnimi različicami teh istih žanrov, stalno odzvanjajočih v nesmrtnem retronostalgičnem idealizmu. V porastu tovrstnih v preteklost zagledanih žanrov smo v zadnjih nekaj letih tako denimo spremljali velikopotezno vrnitev dvojca Daft Punk, ki je pripravil teren za nastanek številnih hitov, kot je bil denimo med njimi morda najopaznejši Inspector Norse švedskega producenta Todda Terjeja. V tem navalu so se od mrtvih vrnili tudi denimo italo pionir Giorgio Moroder, sintovski fotr Jean-Michelle Jarre in celo domači Miha Kralj. In čeprav je Ichisanov zvok širše informiran, se nedvomno konkretno zanaša na zvok dotičnega trenda ter morda tudi omenjenih glasbenikov. 

Skozi ponovno popularnost tovrstnih muzik pa je narastlo tudi zanimanje za sicer večno fetišizirane kose analogne opreme. Ta je temu primerno prisotna tudi na tu obravnavani plošči, na kateri zvočnim teksturam dodaja prepoznavno patino ter se sprijaznjeno vrti v plesu z drugimi elementi plošče. Na njej se denimo pojavijo tudi bas linije, ki jih je ponekod prispeval basist Anže Langus Petrovič, bobni Jureta Rozmana ter celo flavta in čembalo s strani producentovih sosedov. Poleg tega pa gre omeniti tudi pomoč producenta Gregorja Zemljiča, ki je plošči bojda prispeval nekatere sintovske zvoke in nudil pomoč pri miksu.

Končni produkt avtor opisuje kot nekakšen filmski soundtrack, v katerem posamezni komadi torej niso vezani na klubsko logiko, temveč prej na določeno avtorjevo namišljeno narativo. Tako se nam lahko ob vsakem komadu v misli prikradejo najrazličnejše vizije prestižnih obalnih hotelskih letovišč, sončnih zahodov, nazaj počesanih in z gelom ukročenih las ter podobnih zadev, ki bi jih denimo našli v kultni seriji Miami Vice. 

Govorimo lahko torej o precej homogeni zvočni paleti in določeni tako žanrski kot tematski usmeritvi. Zdi se, da Ichisan odločno stremi k delovanju znotraj tega trenda, ki se precej specifično ukvarja s tovrstno retromanično zvočno estetiko. Sami komadi pa sicer kljub tem precej rigidnim tematskim okvirjem kompozicijsko niti niso preveč očitno formulaični in avtorju omogočajo raziskovanje različnih nians. A pri tem se vseeno nikakor ne more oziroma v resnici niti noče izogniti strukturam, iz katerih izhaja, čeprav v intervjujih izjavlja, da mu beseda disco ob opisovanju njegove glasbe niti ni najbolj blizu. 

Znotraj začrtanih okvirjev tega sedaj pravzaprav že umirajočega trenda Ichisanu torej uspe ustvariti lep nabor spevnih komadov, ob katerih se lahko sproščeno pozibavamo in sanjarimo o preprostejšem preteklem času, po katerem nekateri očitno še vedno tako neumorno hrepenijo.