Začnimo pri najbolj očitnem. Mali plošči, v primeru Sennijeve  z dolžino dobre pol ure in šestimi skladbami pravzaprav bolj  album, ki ju poslušamo v današnji Tolpi bumov, z izjemo tega, da je njunima avtorjema blizu sladka, ali pa že kar osladna sintovska melodika, nimata veliko skupnega. No, morda še to, da je Lorenzo Senni Italijan in da domači veteran diskoidnega housa Ichisan sledi zapuščini Sennijevih rojakov, ki so disco glasbi utrli pot v klubska svetišča. Na tem mestu pa se primerjave končajo. Ichisan je še vedno vpet v klasično plesno strujo, medtem ko Senni te obrazce pervertira, kar pa ne pomeni, da njegova glasba ni plesno funkcionalna. Je pa nedvomno pisana predvsem na posluh radovednežev, za njo je več (tudi konceptualnega) premisleka, sodobnega elektronskega (ob)plesnega avanturizma in inovativnosti. Ichisan na drugi strani stavi na nostalgijo, preverjene obrazce, nepretencioznost, skoraj zadržanost. Sta pa oba mojstra pisanja dobrih skladb, takih, ki poslušalca zaintrigirajo s posredovanjem razpoloženja, pa tudi iz povsem obrtniškega vidika.

Ichisan: Metamundus (Bordello A Parigi, 2016)

O tem, kakšna glasba je blizu Ichisanu, smo se lahko prepričali v začetku junija, ko sta z Nakovo razplesala napolnjen, plesno razpoložen in preznojen Channel Zero. Na meniju sta bila takrat disco in house, morda še kaj vmes in razni križanci, skozi Ichisanov "crowdpleaserski" - tukaj mišljen v najboljšem pomenu tega označevalca - izbor pa je bilo bolj ali manj jasno, zakaj mu je uspelo nagovoriti (tudi) ameriški clubberski podmladek, ki se, tudi sodeč po izjemnem uspehu retro obarvanega zadnjega albuma dvojca Daft Punk, očitno rad ozira v preteklost, in obuditi že tako rekoč v kot pospravljeno producentsko kariero. Na novi plošči so sicer le tri skladbe, skupaj dolge več kot dvajset minut, kljub umirjenemu tempu pa poslušalca pritegnejo v poslušanje od začetka do konca. Temu najprej botruje njihova hipna všečnost, se pa Ichisan hkrati izkaže tudi s spretnim grajenjem skladb, s katerimi sestavi zaokrožene zgodbe. Naslovna Metamundus je izvrsten primerek na disco estetiki postavljenega housa, kot ga denimo prakticirajo pri DFA-ju in nič nenavadnega ne bi bilo, če bi se znašla v setu tistega Tima Sweeneya, ki nam je pred šestimi leti v Štirki serviral izbor sodobne newyorške house in disco glasbe. Trenutek je z zanimivim in na prvi posluh neobičajnim križanjem acidovskih in funkovskih elementov, kot se jih ne bi sramoval Luke Vibert, obarvan bolj retro. Da Ichisanu ne manjka zdravega občutka za humor ali celo (samo)ironijo, pa potrdi skladba Terasa. Ta bi bila lahko izvrstna kulisa za zabavo na domači terasi, še bolj očitna referenca pa bi lahko bil kar kakšen terasa bend iz osemdesetih, ki, fasciniran z zvočnimi bankami sintetizatorjev, zabava klientelo kakšnega piranskega kafiča. Je pa jasno, da je Ichisanova glasba produkcijsko neprimerno bolj izpiljena, kar ji ne nazadnje daje sodobnejši karakter. Vsekakor izvrstna napoved Ichisanovega dolgometražnega prvenca, ki naj bi izšel prihodnje leto.

Lorenzo Senni: Persona (Warp, 2016)

Če Ichisan stavi na skrbno ukrojene konstrukcije za plesišče, se Senni spogleduje s plesno dekonstrukcijo, ki po svoji logiki ni daleč od tega, kar počnejo konceptualisti, kot so Gabor Lazar, Florian Hecker ali pa John Wiese, katerih plošče najdemo tudi pri Sennijevi založbi Presto!?. Ampak naj vas to ne zavede. Če glasbe omenjene trojice verjetno še ne bomo kmalu slišali v klasičnem plesnem klubskem kontekstu, je Sennijeva navezanost na plesišče mnogo bolj očitna. Predvsem po melodični plati, ki se napaja v evforični zapuščini plesne glasbe iz sredine devetdesetih, a skozi Sennijevo fraziranje dobi povsem sodobno, drzno zvočno in skladateljsko podobo. Ja, zdi se, da bi se s svojo glasbo bolj udobno počutil na lineupu s producenti iz kolektiva PC Music kot v družbi producentov, ki brez večjih prevratov nadaljujejo tisto klasično rejversko linijo. Na to ne nazadnje denimo opomnita izvrsten naslov skladbe Rave Voyeur in naslovnica plošče, na kateri Sennijev alter ego skozi špranjo voajeristično opazuje dogajanje na klubskem plesišču. To ga nedvomno močno privlači, a hkrati na popolno plesno predanost verjetno še ni povsem pripravljen. Če si naslova plošče zaradi bolj osebnega karakterja glasbe ne bi izposodil v italijanskem izrazu za osebo, bi bil naslednja izvrstna referenca lahko Bergmanov istoimenski film, ki se podobno kot Senni ukvarja s tematiko razdvojenosti. Ja, Persona je glasbeno in konceptualno izvrstno premišljena plošča, ki jo mnogi privrženci plesnega avanturizma že vidijo v vlogi enega letošnjih diskografskih favoritov. Očitno so to začutili tudi pri založbi Warp, ki v zadnjih letih ponovno osvežuje svoje vrste in nagovarja mlajše poslušalce, preko katerih bo večje prepoznavnosti upravičeno naposled deležen tudi Senni.