19. 9. 2018 – 19.00

Idles: Joy as an Act of Resistance

Vir: Naslovnica

Partisan Records, 2018

 

Sodobni svet je svet razkola, mnogi ga vidijo kot svet propada moralnih in etičnih vrednot; humanitarne in politične krize pa kličejo tudi po družbeno angažirani glasbi. Pred desetletji je za odganjanje splošne apatije, predvsem pri mladih, skrbel punk, vendar je ta hitro prerasel v modo in bil označen za mrtvega, še preden je dodobra shodil v osemdeseta. Kljub temu se štirideset let po prvi osmrtnici še vedno pojavljajo nove zasedbe, ki se polaščajo punka, a žal večinoma v mejah epigonstva ali nostalgije, le redko pa se pojavi bend, ki bi bil zmožen tako po etosu kot v zvoku popolnoma revitalizirati žanr, že obsojen na smrt.

Lani je to uspelo Idles, angleški petčlanski zasedbi iz Bristola, ki je s svojim dolgometražnim prvencem Brutalism poskrbela za enega boljših rock albumov leta. Nocoj pa v Tolpi bumov obravnavamo njihovo novo ploščo Joy as an Act of Resistance, s katero nadaljujejo v podobni maniri.

Kot na prvencu Brutalism nas tudi tokrat hitro zadeneta surovost zvoka in sardonična vokalna dostava, ki spominja na angleške zasedbe oi punka zgodnjih osemdesetih. A že uvodna pesem Colossus s svojimi postrockovksimi elementi napove, da Joy as an Act of Resistance ne bo predstavljal tolikšnega intenzivnega in kaotičnega inštrumentalnega trka kot njegov predhodnik, temveč da zasedba tu bolj zavestno gradi pesemsko strukturo, znotraj katere se inštrumenti raje podpirajo v harmonični skupnosti, kot pa da bi med seboj bíli zvočni spopad. A v njenem bistvu gre še vedno za udarno punk plato s primesmi postpunka in posthardcora, ki prvinskost intenzivnega in nasilnega zvoka izrablja kot vozilo za skrajno aktualna družbenopolitično besedila.

Vokalist Joe Talbot se na plošči dotakne predvsem družbene segregacije. Bodisi rasne, spolne bodisi razredne. Kritika privilegiranega angleškega malomeščanstva je pogosta, prav tako tudi kritika politike, ki s taktikami ustrahovanja deli ljudstvo in spodbuja sovraštvo in sebičnost. Lirski subjekt pogosto zavzame vlogo marginalne osebnosti ali pa o teh spregovori. Pesem Danny Nedelko z izredno melodičnim in nalezljivim refrenom izpostavi nacionalistično ksenofobijo ter nagovarja k skupnosti, komad Great pa se z ironičnim tonom dotakne domnevne veličine in sijajnosti brexita.

Album pa ni osredotočen le na javna družbenopolitična dogajanja, temveč se ukvarja tudi s skrajno osebnimi doživetji. Joe v pesmi Love Song v kritiki naivnega hedonizma in komercializirane materialne ljubezni priseže pri romantični ljubezni do svoje partnerke; pri ljubezni, ki je premagala travmatično izkušnjo mrtvorojene hčere. Ta je s citiranjem Hemingwayeve domnevno najkrajše zgodbe – »otroški čevlji naprodaj, nikoli nošeni« - opisana v najbolj melanholični skladbi June.

Kljub zapletenosti in večplastnosti izbranih tematik pa besedila ostajajo precej preprosta. Joe večkrat uporabi intertekstualnost in vsakodnevne frazeme, s katerimi izpostavi problem. Na prvi pogled benigni nagovori k moškosti v skladbi Samaritans tako prikažejo krizo vzgojenega mačizma, ki gradi družbo nasilja, razkola in nesočutja. To je družba, od katere skušajo Idles pobegniti oziroma jo s spodbujanjem poslušalčeve refleksije spremeniti na bolje, zato v zaključnem komadu Rottweiler še enkrat pozovejo k ponavljajoči se temi - skupnosti in enotnosti.

Idles z diskrepanco med intenzivno zvočno surovostjo in odprto čutnostjo besedil ustvarijo obenem aktualen in brezčasen izdelek, ki s subtilno sporočilnostjo in zvočnimi nadgradnjami tudi v letu 2018 lahko revitalizira žanr punka in postane eden izmed najboljših rock albumov letošnjega leta.

 

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.