Strut, 2018

O življenjski poti ameriškega jazzovskega saksofonista Idrisa Ackamoorja smo veliko povedali v lanski recenziji albuma We Be All Africans, zato bomo tokrat njegov glasbeni življenjepis le ošvrknili … Danes 67-letni Ackamoor je bil zelo dejaven v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je tudi ustanovil zasedbo The Pyramids. Navdih za glasbo je poiskal tako v opusu velikanov duhovnega in free jazza kot v izvirni afriški glasbi. Zasedba The Pyramids je leta 1977 razpadla oziroma, bolje rečeno, prenehala z delovanjem, kajti Ackamoor je bend znova zagnal leta 2016, ko je izšel njihov že omenjeni album.

Ackamoor se sedaj vrača s prenovljeno zasedbo, saj je od prejšnje ekipe v novem sestavu The Pyramids prisotna le še violinistka in pevka Sandra Poindexter. Zato smo toliko bolj osupli nad izpiljeno izvedbo, ubranostjo in posvečenostjo zasedbe ter konsistentnostjo njihovega aktualnega zvoka in koncepta. Dobro uro trajajoč album se ponaša s samimi odličnimi komadi, med katerimi bi se le stežka odločili za favorita. Ackamoor se s svojo zasedbo še naprej napaja v afriških muzikah in svobodnjaškem, spiritualnem in kozmičnem jazzu, a v mešanico tokrat doda še nekaj dubovskih prvin. Za imenitno produkcijo ter široko in jasno zvočno sliko je tokrat poskrbel Malcolm Catto iz znanega britanskega benda Heliocentrics.

Ob altovskem saksofonu mojstra ceremonije sta v ospredju violina in kitara, ki ob Ackamoorju pogosto peljeta skladbe, medtem ko v ozadju pulzira enakomeren, pretežno na afrobeatu temelječ ritem, okrog tega ogrodja pa odmevajo klaviature in švigajo elektronski efekti. Pesmi pogosto temeljijo na klicu in odgovoru, na ritualnih pripevih, ki ustvarijo občutek starodavnosti in skrivnostnosti. Obenem pa se bendu nekajkrat utrga, še zlasti Ackamoorju, ko se prepusti neukročenemu predirnemu soliranju. A vendar je splošno vzdušje albuma bolj umirjeno; včasih resda malček plesno razigrano, a zvečine lirično in elegično. Slednje posebej velja za žalostinko Soliloquy for Michael Brown, inštrumental, posvečenem mladeniču, ki je kot eden številnih temnopoltih padel pod streli rasistične ameriške policije.

Kot pravi sam Ackamoor, se je z novo ploščo skozi folkloro, domišljijo in dramo lotil globalnih tem, od resnih in skrb vzbujajočih, kot so ekologija ali omenjeno brutalno državno nasilje, do bolj optimističnih, kakršne so zdravilna moč glasbe, kolektivna akcija in preprosta lepota narave. Album je premišljeno stkano zvočno popotovanje od radoživih, plesnih ritmov prek elegičnosti, zamaknjenosti in otožnosti do eteričnosti in psihedelije. Jasne so navezave na velikane, na katerih ramenih slonimo, predvsem na Sun Raja, pa tudi njegovo fascinacijo nad Egiptom, predvsem v skladbah Land of Ra in Papyrus. A Ackamoor nikoli ni bil epigon, ne v času prvotnega delovanja zasedbe The Pyramids ne zdaj. Je prej spoštljivi nadaljevalec velikih idej in konceptov, ki jim domiselno dodaja nove prvine ter jih smiselno vpenja v sedanji glasbeni oziroma politični čas.

Glasbeno pa Ackamoor zveni, kot bi že od predhodnega albuma doživljal novo pomlad ali prerojenje. Njegove nove skladbe, čeprav zvočno in vsebinsko trdno zasidrane v tukaj in zdaj, zvenijo, kot bi nastajale v času brstenja jazzovskih šol, ki jim je sam zapisal. So izjemno zapomljive, včasih malone poppy, a pri tem nikoli ne zatavajo na pot pocukranega, všečnega jazza za vsako ceno, ki se marsikdaj prodaja kot protiutež naprednejšim formam. Konec koncev se tudi s svojimi temami, ki nikakor ne spadajo k muziki za neobvezno poslušanje, oddaljuje od glavnega jazzovskega toka, ki se – pa četudi je odlično odigran – ravno pri angažiranosti oziroma njeni odsotnosti izneveri poslanstvu modernega jazza. Obenem pa zna Ackamoor tudi težke teme odeti v krasne, prelepe melodije, ki te s svojo hipnotičnostjo mamijo, da bi jih poslušal tudi tja v neskončnost.