IGOR BOŽANIĆ: RUNO

Recenzija izdelka
12. 5. 2021 - 19.00

Pop Depresija/Kišobran, 2021

 

Lepo pozdravljeni v nocojšnjem recenzentskem terminu, v katerem se bomo za nekaj minut poglobili v svet tradicije, uprizorjene skozi čutila precej mladega glasbenika - dvajsetletnega Igorja Božanića iz Banjaluke.

Božanić se je začel z glasbo ukvarjati že leta 2016 pod psevdonimom Sir Croissant, od takrat pa je nastopal po regionalnih festivalih, med drugim tudi na predlanskem MENT-u. Takrat se mu je tesno prilegal indie rockerski plašč, izdal pa je dva EP-ja - Let me sleep in if I was a fish I would cry. Pred tremi leti pa je nastala skladba Hrast, s katero je Igor spoznal drugo umetniško pot, in sicer pot ustvarjanja glasbe v materinščini in pod pravim imenom, po kateri je odšel v zanj drugačne vode folka, močno popestrene s tradicijo in sevdahom.

Oddaja 100 decibelov gre na jug! Vsako četrto nedeljo o novostih na Balkanu.
 / 28. 3. 2021

Skladba Hrast je sicer del Igorjevega prvenca Runo, ki je izšel letos marca pri kar dveh srbskih založbah - Pop Depresiji in Kišobranu. Kot poudarja sam Božanić, je bil material za album večkrat posnet in popravljen, saj se je Igor želel čim bolj poglobiti v svet tradicionalnih melodij in pripovedovanja zgodb. Izrazito redko se pojavijo mladi, ki se poglabljajo v svet tradicionalne pesmi, še posebej redko pa so to tisti, ki so bili še pred nekaj leti del tedaj popularne indie rock scene. V ospredju so intimne teme iz otroštva, pri čemer je atmosfera močno nostalgična ter rekonstruira spomine na družinske odnose in rituale. V sami zvočni podobi je prisotno veliko melanholije, hrepenenja in jada, kar močno spominja na sevdah oziroma edinstveni narodni glasbeni izraz Bosne in Hercegovine, od koder prihaja Igor. Pomembno noto ob ustvarjanju atmosfere in zvočne podobe plate, enakovredne sevdahu, ustvarita tudi gosta na albumu Runo Darko Ružičić s harmoniko in Ozren Četković z violončelom. Za vizualni izgled izdaje, na kateri je prikazano majhno jagnje, pa je poskrbela umetnica Viktorija Banda.

Skladbe so bile posnete pri Igorju doma, polovica v Banjaluki, polovica pa v Beogradu, kjer mladenič trenutno študira francoski jezik in književnost. V nekaterih komadih ujamemo zvoke prometa, ki se je odvijal pred njegovo hišo, ptičke, ki pojejo, ali pa razne druge zvoke vsakdanjih predmetov. Runo lahko doživimo kot Igorjev dnevnik, v katerem poskuša znotraj tradicionalnih okvirov in tematik pričarati lastne intimne zgodbe. Te na prvo žogo sicer govorijo o banalnih situacijah, a skozi proces globljega preučevanja besedil in samih vtisov se kristalizira dejstvo, da gre za zelo osebne spomine in čustva.

Izraz runo sicer simbolizira nekaj zelo nežnega in nedolžnega in kot takšno dojemamo tudi Igorjevo glasbo. V pogovorih vedno skrbno izbira besedišče, s katerim bi glasbo opisal kot koncept, v kar vedno vmeša pojem čustev. Igor tokrat ustvarja določeno zvrst sevdaha, ki je posodobljena in prilagojena dojemanju sodobnega posameznika, njegovi identiteti in načinu, kako predstavlja osebne težave. V tradicionalnem sevdahu je večinoma prisoten koncept žalostinke, v kateri posameznik vso svojo nesrečo pripisuje ljubezni ter na ta način energijo v bistvu usmerja proti drugi osebi, ki ji prav tako predaja nadzor in moč nad svojimi čustvi. Igor se tukaj seveda drži omenjenih žalostnih konotacij sevdaha, vendar so predmet njegove obravnave zgolj notranje zadeve, težave, izkušnje ter muke, ki se nanašajo na samopodobo in nad katerimi sam ima nadzor ali pa ga nima. Te težave ostajajo stvar njegove lastne persone in niso odvisne od druge osebe.

Glede na njegovo pravkar omenjeno ustvarjalnost in to, da samemu pojmu sevdaha poda novo runo, bi bilo za bosansko glasbeno sceno precej uporabno, če bi producenti, distributerji oziroma založbe malo hitreje zagrabili to, kar se jim dogaja pred nosom. Priča smo temu, da glasbeniki iz tistih krajev masovno nastopajo in izdajajo pri hrvaških, slovenskih, srbskih oziroma tujih založbah ter se tam tudi uveljavijo kot umetniki. Po eni strani lahko to pripišemo popularizaciji neofolk žanrov v BiH, ki enostavno pritegnejo največ publike, s tem pa drugim žanrom ne dopustijo več prostora. Po drugi strani ni to, kar dela Igor Božanić, nič drugega kot močno hrepenenje po ohranitvi in modernizaciji tradicionalnega bosansko-hercegovskega glasbenega izraza, zato bi bilo vsem v interesu, da se na domačem ozemlju oziroma tam, kjer je nastal, tudi ohrani.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness