IGOR LUMPERT & INNERTEXTURES: ELEVEN

Clean Feed, 2018

Album Eleven je že tretji album Igorja Lumperta v sklopu njegovega projekta Innertextures. Njegova newyorška zasedba, ki smo jo še do festivala Jazz Cerkno poznali kot trio, je na novem albumu prerasla v kvartet. Poleg Lumperta na tenor saksofonu kvartet sestavljajo še Greg Ward na alt saksofonu, Chris Tordini na kontrabasu in Kenny Grohowski na bobnih. Zasedbi se na kompozicijah Poseidon ter Eleven pridruži še Jonathan Finlayson na trobenti, na skladbi Brela pa lahko slišimo bas klarinet Johna Ellisa. Album, ki šteje skupno šest skladb Igorja Lumperta, je izšel letos pri lizbonski založbi Clean Feed Records.

Recenzijo albuma bi tokrat lahko zastavili na podlagi prevpraševanja vloge tradicije v glasbi. Pridevniki, kot so ameriški v kontrapoziciji evropskemu jazzu. Če bi morali albumu pripeti takšne pridevnike, bi ga verjetno lažje označili kot ameriškega. To bi lahko utemeljili že na podlagi forme skladb, ki imajo, po domače rečeno, glavo in rep. Improvizacije znotraj kompozicij v večini sledijo harmoniji forme. Elementi, ki se mogoče kažejo kot komplementarni tradicionalistični drži, so predvsem neparni ritmi, ki služijo kot temelj za vseprisoten groove.

Za razumevanje konteksta albuma bi se lahko oprli na dediščino takšnega načina glasbenega izražanja, izhajajoč iz sredine dvajsetega stoletja. Šele ko je telo tradicij in znanj v celoti usvojeno, ga je mogoče nadgrajevati. Nedvomno je v glasbi z nove Lumpertove plošče lahko prepoznati določeno umeščenost, domačnost - bi lahko rekli. Morda v smislu prepoznavanja njenega porekla, vemo lahko, od kod je prišla in na čem sloni. To nam lahko odpre tudi vznemirljivo vprašanje - kam bo še prišla.

Album Eleven bi metaforično lahko opisali kot skrbno načrtovan artefakt, prežet s preteklostjo, a ne postan ali že znan. Prej je kot kontra argument ikonoklastom, ki bi trdili, da je treba preteklost rušiti, da se lahko zgradi nekaj novega. Suvereni izrazi izvajalcev zagotavljajo izdelku vso težo in resnost, obenem pa ne vplivajo na njegovo sporočilno vrednost.

Da pa ne bi obtičali zgolj pri vprašanju tradicije, je pomembno izpostaviti tudi njeno nadgradnjo - kot lahko nekdo, ki se je dovolj dobro naučil jezika, naenkrat tvori kompleksne stavke in pove več, kot se je naučil. Jezik v tem primeru ne predstavlja omejitev, temveč kreativno platformo. Na podlagi takšne metafore zavetja tradicije ne bi mogli smatrati kot nekaj preživetega, temveč kot konceptualen okvir, brez katerega se izražanje v veliki meri izgubi. Glasbeni vplivi, ki so se prej nahajali izven konceptualnega okvirja, so sedaj skozi specifične izraze glasbenikov vpeljani vanj.

Album Eleven tako deluje kot talilni lonec starega in novega, statičnega in gibajočega, ameriškega in evropskega. Pa vendar evropskega ne v diskurzu novega evropskega jazza, temveč bolj v naivnem kontekstu lokalne folklore. V času, v katerem smo navajeni iskanja bližnjic ter utapljanja v morju vsebin, je album Eleven lahko naše metaforično sidro. Kot aktualna povezava s preteklostjo ali pač na novo povedana pripovedka.