Ikya: Tengam
Eremit, subsidized time, 2025
Včasih nas med lovljenjem priljudnih, zapomnljivih in nato najljubših melodij obletava misel, da bi lov prekinili. Naj gre mimo in naprej brez nas. Morda ta vzgib vznikne, ko prebrodimo, prelistamo in preklikamo dovolj, da se zmoremo zavestno ujeti in zaustaviti, premisliti in čas odščipniti za nekaj »neuporabnega«, »nepraktičnega«, nenamenskega in za nekaj ne nujno jasnega, ulovljivega, pritegljivega oziroma magnetnega ob hitrem ali pa prvem srečanju. Neredko stežka odlomimo tak košček časa, bodisi zaradi navade, razvade, prisile ali okoliščin, da bi ga posvetili počasni, zelo otipljivi potopitvi – v karkoli, ne le v zvok; toda v tem trenutku to bo zvok.
Okajen korak z brbljanjem v skupnem jeziku, angleščini, je bil bržkone eden prvih oziroma vsaj uvodnih na skupni poti dvojice Ikya, ljubljanske glasbenice in umetnice Urške Preis, nekdaj rouge-ah, danes ᵐ ᵖʳᵉⁱˢ, in berlinske grafične oblikovalke oziroma oblikovalca in glasbenice_glasbenika Jana oziroma Januárie Petry, danes Janu Krohm. Prvenec Tengam je zabeležitev skupnega osebnega in glasbenega obstoja dveh oseb, nekakšen prikaz, zajem ali povzetek začetka, stopnjevanja in poglabljanja tega srečanja. Vzdušje glasbe bi brez konteksta vsebinsko verjetno opredelili precej drugače, toda v tovrstni, elektroakustični oziroma eksperimentalni elektronski glasbi je pomen pogosto izraziteje zadimljen, nezamejen oziroma nepredvidljiv in neopredeljiv onkraj pripovedi glasbenikov in povsem »faktografskih« značilnosti, ki jih, če so, oziroma če so dovolj jasne in povedne, razberemo iz priloženih zapisov, opisov zasedbe, besedil, naslovov skladb, fotografij. Da bi obšli razprtje prav vseh faktografskih podatkov, ki jih o plošči in snovalkah razberemo in poznamo iz sicer obelodanjenih pogovorov in zapisov, ker bi s tem strli sprva nesluteno osebnoizpovednost glasbe, bomo poskusili, čeprav neizogibno z ozirom na dane iztočnice, opisati, kaj obiskovalci prostorov Ikye lahko slišimo in čutimo.
Namignili smo, kako se je vse začelo oziroma kakšen je začetek dobre ure dolgega plazenja po zvoku, ki po besedah dvojice premleva »podzavest, zarezo med travmo in olajšanjem ter med erotiko in neobičajnim«, izzove pa občutek »razpetosti med privlačnostjo in neprijetnim«, »intimnostjo in oddaljenostjo«. Tengam je meditacija; je premišljevanje in hkrati upočasnitev oziroma meditacija v pomenu, ki ga danes bolj poznamo, kljub temu pa večji del plošče zaznamuje neprijetnost v zvoku, ki vedno ne dovoljuje umiritve. Od tod morebiti tudi misel snovalk o razcepljenosti zvoka oziroma vsebine na tudi nasprotujoča si konca. Potegi po strunah harfe in oziroma ali kitare v šesti skladbi Glass Door so najbrž edini, ki nas bolj prijetno v neprijetnem kot preostale povlečejo iz statičnega brnenja in zelo zlagega vzhajanja prve peterice skladb Drunk Walk (Intro), Edging, Disgorge, Poke in Pealing. Naslovi skladb so v danem kontekstu dovolj zgovorni in namigujejo na približevanje, oblivanje oziroma izlivanje, tipanje ... se pa sprašujemo, kam gremo, ko opazujemo ali stopamo čez Steklena vrata. Morda je to prehod v drugo polovico plošče – Glass Door, Bez Nade, Arba, With Hold in Ursus – ki se, če celoto poslušamo natančno, nekoliko bolj odpre svetlobi oziroma lahkotnosti – presenetljivi ugotovitvi, ki jo je nato v pogovoru za Radio Študent potrdila tudi dvojica. Najbolj melodična skladba Bez Nade ponudi na plošči – zaokroženi denimo z dronastimi zaplatami, globokimi, pritajeno bučnimi odmevi, rahlimi postrgovanji po strunah in predmetih, skorajšnjo tišino in posnetki kapelj, ki spomin vodijo v svet Zrcala Andreja Tarkovskega – še redko slišani glas, a nas, tudi vsebini primerno, ne pomiri. Vzbuja srh in ne otoplitve, ki po nekako statično valujoči Arbi sledi šele v predzadnji kompoziciji With Hold, skladbi dvojnega pomena.
Tengam v stopnjah razgrinja neprijetne trenutke in odbleske topline – »mešane občutke«, ter izkušnjo potopitve, ki je navkljub nepretirani slojevitosti in razrahljanosti večine kompozicij v sporočilnosti zapletena. Če mnoštvu dražljajev okrog sebe ne dopustimo prebadanja in zares prisluhnemo, bomo ploščo doživeli, če ne, bo stekla mimo. Ikya njen ritem in nepričakovano poetičnost zelo počasi ovijeta v nekaj topline, ki pa ji vseskozi preti nekakšna nestanovitnost. V sklepni skladbi Ursus morda preti celo nevarnost, a v izteku obenem izpareva občutek, da skladba vendarle ni tako zelo sklepna, kot bi predvidevali oziroma si želeli. Ugibamo lahko, ali je to namerno, kajti zgodba dvojice se pravzaprav šele začenja oziroma se nadaljuje. Podobno kot se po izteku plošče nadaljuje naš lov za tem ali onem, le da se morda kanček bolj zavedamo možnosti zaustavitve, četudi kratkotrajne, skoraj hipne, da tedaj čute usmerimo v reči, ki nam zlagoma polzijo iz rok; vonjave, bitja, hiše, barve, zvok ... privlak.
Dodaj komentar
Komentiraj