Ill Considered: Ill Considered 3

Ill Considered Music, 2018

Ill Considered je skupina, ki ne skrbi prav dosti za svojo (samo)promocijo. Prav tako se ne trudi loviti založbe, ki bi bolj velikopotezno izdajala njeno muziko in zaenkrat ostaja sam svoj založnik. In še naprej, prav tako ji ni mar za napisano, naštudirano, zvajeno in postavljeno muziko, saj večinoma sklada on the fly, v procesu samega igranja. Ill Considered je londonski ultra impro kvartet. Ultra improvizacijski, ker se člani bolj malo pripravijo vnaprej pred snemanjem ali nastopanjem. Pravijo, da se z igrajem odzivajo na reakcije publike, torej gre za nekakšen krožni proces komunikacije skozi muziciranje. Malce bolj abstraktno pa pravijo, da se v prostoru odzivajo tudi na njegove zvočne specifike.

Zasedba ni dolgo na radarju jazzovskih zanesenjakov ali raziskovalcev britanskih novih muzik. Preprosto samonaslovljeni prvenec je zelo potiho izdala lansko jesen. Ta je bil v celoti plod improvizacije, material pa je tako izstopal iz sicer izjemno obsežne ponudbe britanskega založniškega vrveža, da je skupina hitro znovačila sicer maloštevilno, a precej pozorno sledilstvo. Izstopala je prav zaradi nekoliko drugačnega pristopa, zaradi osnovne preprostosti motivov, ki jih potem skozi repeticijo počasi komplicira. Pa tudi zaradi nepretencioznosti, saj material ni bil prav nič dodatno obdelan, aranžmaji niso dosegali epskih višav, pa tudi absolutno nobene intence poseganja v milje popa - v najširšem smislu besede – tu ni bilo zaznati. Stavila ni niti na zvočno pretirano sčiščen minimalizem, na fetiš popolnega zvoka ali vsaj čim večjega približka temu. Skratka, zasedba je šla v drugo smer od velikega dela lokalne ustvarjalnosti, ki je trenutno precej hvaležna tema za glasbene novinarje, ki ji pravimo scena britanskega novega jazza. Potem je skupina Ill Considered stopila na založniški plin. Hitro je sledila druga plošča, ki sploh ni bila čisto prava plošča, ampak posnetek koncerta iz londonske jazzovske jazbine The Crypt. In manj kot pol leta kasneje je sledil še tretji album, ki ga predstavljamo tokrat, ponovno naslovljen brez kančka domišlije - Ill Considered 3.

Novi album je precej podoben prvencu, a vendar tudi pomenljivo drugačen. Druščina se je po prvotno drugačnih načrtih vrnila h natanko istemu početju snemanja prvenca, k isti metodi. Namreč, nov album so fantje sprva želeli posneti drugače. Nekatere kompozicije ali vsaj melodije, so napisali vnaprej. Vendar pa so potem med samim procesom snemanja ugotovili, da to nima smisla. Da improvizirani kosi funkcionirajo precej bolje, saj gre za skupino, ki najbolj iznajdljivo gradi iz določene proste, ohlapne podstati, na podlagi katere potem iz krhkih, nežno subtilnih nastavkov počasi gradi, meditira, hipnotizira in v redkih delih tudi zavpije, zakriči ali resneje udari do že prav plesnega gruva.

In tu tiči glavna razlika med Ill Considered 3 in prvencem. Novi album je precej bolj meditativen, bolj hipnotičen, večji del je gosta juha improvizacije, ki pa se pretaka počasi, z globokimi gruvi in motivi, ki so v izhodišču spet tako zelo preprosti, a ravno zato potem primerni za večminutno gnetenje, rezljanje z občutkom. Hrupnih vrhuncev je zelo malo, prav tako boke gibajočih ritmičnih pasov.

Ill Considered 3 je sčiščena, ne, je potrpežljivejša, skulirana, morda tudi že malce bolj eterična ali mistična različica prvenca. Je bolj zračna plošča, ki se manj ukvarja z lovljenjem poslušalčeve pozornosti, manj je melodij, ki se nam takoj vtisnejo v spomin, a prav v tem jo odlikuje tisto, čemur preveč vrednotenjsko in pogosto zavajujoče rečemo zrelost. Skupina si vzame veliko več časa, da pride do gruva ali do redkega klimaksa, a je zato prihod toliko slajši. Prav zaradi draženja, zaradi počasnih modulacij in dolgih delov, ki delujejo atmosfersko, potem tisti konkretni udarijo markantneje.

Ali pomeni nova plošča zasedbe Ill Considered njeno rast, je povsem brezvezno vprašanje. Bistvo je, da je skupini, ki operira s precejšnjo mero jazzovske improvizacije, ki stavi na preplet v detajlih igrive ritem sekcije, saksofonskih melodij igrivo preprostih motivov in bogato nasejanih tolkal, ki je v svoji izraznosti torej precej neposredno preprosta, brez posebnih učinkov in brez studijskega igračkanja ... torej, da je taki skupini uspelo posneti precej drugačen album od prejšnjega. Hkrati pa je povsem ohranila svoj slog, saj ostaja v trenutku prepoznavna. In prepoznavna res je, po mnenju avtorja Tolpe gre za bend, ki mu rahle eteričnosti ne moremo zameriti, ker ni absolutno v nobenem trenutku dolgočasen ali suhoparen oziroma gre za enega trenutno zanimivejših bendov mlajše britanske generacije vsega tega jazza.