Decca, 2014

Irsko glavno mesto Dublin ima predel, ki se imenuje Liberties. Tam je štirideset let nazaj na svet privekala deklica po imenu Imelda Mary Clabby. Rojena v družino, ki je imela rada glasbo, je tudi sama zgodaj zapadla pod njen vpliv in začela prepevati v zboru. Ko je odkrila rockabilly, je ta postal njena življenjska ljubezen. Hkrati pa je iz svoje okolice vsrkavala tudi druge glasbene žanre, kot so jazz, blues, ska, punk, country, rhythm and blues.

Imelda May je začela nastopati že pri šestnajstih letih. Vendar uspeh ni prišel kar čez noč. Trdo je delala in zamenjala celo vrsto najrazličnejših bendov, dokler ni v začetku prejšnjega desetletja združila moči s svojim možem Darrellom Hinghamom, angleškim rockabilly kitaristom. Prvi album, ki ga je izdala pod dekliškim imenom Imelda Clabby, je šel mimo dokaj neopaženo, drugi album Love Tattoo, pa je bil tisti, ki je pritegnil pozornost Joolsa Hollanda, ter njej in bendu prinesel mesto spremljevalcev na Joolsovi turneji, nato pa še nastop v njegovi oddaji. Od tam pa je šlo samo še navzgor. Sledili so številni koncerti, turneje in nastopi v talk showih. Imelda je s svojo preprostostjo in simpatičnim humorjem, predvsem pa odličnim glasom osvajala vse in vsepovsod, kjer se je pojavila.

Če se Wanda Jackson kiti z naslovom rockabilly kraljice, bi lahko naziv princese upravičeno dali Imeldi, ki ji je v zadnjih letih uspelo osvojiti ne samo rockabilly skupnost, pač pa gre njen sloves tudi širše. Zasluga temu gre tudi na račun tega, da se Imelda ne ustavi samo pri rockabillyju, ampak ga nadgrajuje in dograjuje s pohodi v country, jazz, rokenrol, blues. Njen zaščitni znak je njen čudovit mogočen glas, ki ni precizen samo na albumih, pač pa tudi na živih nastopih. Pomaga pa seveda tudi dejstvo, da ima za sabo bend, ki diha in čuti z njo. Bend ki se, četudi je stoprocentno moškega porekla, popolnoma vživi v njen ženski princip, kajti dejstvo je, da njeni albumi izžarevajo ženstvenost na vse strani.

Kljub ženstvenosti pa Imelda v svoje albume rada vstopa bučno in divje. Tudi na Tribalu je tako. Istoimenski komad, ki album otvarja, je posvetilo njeni glasbeni ljubezni, rockabilliju, drugi Wild Woman pa priznanje o neukrotljivi duši, ki živi znotraj nje in hoče na svobodo. Na srečo ji to tudi uspeva. Če bi se dala ukrotiti, verjetno njeni albumi še zdaleč ne bi bili tako zanimivi in pestri kot so. Zanimivi in pestri pa Imeldini albumi niso samo zaradi žanrske pestrosti, pač pa tudi zaradi kopice raznolikih občutij, od slavitve rockabillija v Tribal in življenja v It's Good To Be Alive do temačnejših tem in izrazov, kot so noir balada Gipsy In Me, burleskna Wicked Way in kantrijaška Ghost Of Love, ter punkerske Round The Bend. Najbolj osebno izpovedna pa je prekrasna uspavanka Little Pixie, ki jo je Imelda napisala skupaj z bratom Fintanom pod vplivom svojega svežega materinstva.

Vsak dober vokalist mora biti podprt z dobrim bendom. Imelda, kot sem že prej omenila, pa ima pri tem veliko srečo. Najbolj se ji je obrestovalo, ko je v sodelovanje stopila s svojim možem, odličnim rockabilly kitaristom Darrelom Highamom, ki njene komade začini z odličnimi solažami. Pa tudi s preostalim bendom je imela velko sreče. Ritem sekcija v pojavi bobnarja Steva Rushtona in kontrabasista Ala Gara, skrbi za ritem in ambientalnosti komada primeren gruv, za dodatno začimbico pa poskrbi še Dave Priseman na ritem kitari, trobenti in perkusijah. Popolna kemija za popolno glasbo, kar album Tribal tudi je.