Nuclear Blast, 2022

Immolation so eden najstarejših še delujočih newyorških death metal bendov, na sceni pa so že več kot 30 let. Kvartet tvorita člana originalne postave – basist in vokalist Ross Dolan ter kitarist Bob Vigna, poleg njiju pa še Steve Shalaty, že tretji bobnar, ki v zasedbi deluje od leta 2003, in leta 2016 pridružen kitarist Alex Bouks. Letošnjega februarja so izdali 11. studijski album Acts Of God, ki priča, da v 30 letih niti temačnost besedil niti kompleksnost zvoka pri zasedbi Immolation nista nič manjši – kvečjemu nasprotno.

Acts Of God je najdaljša plošča v celotni bendovi diskografiji, saj za dobrih 10 minut prekaša njihovo klasično dolžino albumov, ki se giblje okrog 40 minut. Že zato njeno poslušanje ni enostavno, a poznavalci zasedbe veste, da so njihovi albumi na prvi posluh zvokovno in ritmično kompleksni, težki, brutalni, vendar se z vsakim poslušanjem lažje usedejo v poslušalčevo mračno srce in vedno ponudijo še kakšno stvar, ki se je prej morda skrivala. S tem zelo dobro tekmujejo z valom novejših disonačnih death metal bendov, ki običajno navajajo Immolation kot enega klasičnih vzorov. Poleg kompleksnosti ritmov in struktur pa Immolation stvar dodatno otežijo še z izjemno mračno atmosfero, ki je zanje značilna že od druge plate Here In After.

Kvartet, ki je v intervjujih izrecno poudaril, da ne gre za ploščo o pandemiji, pravi, da je album Acts Of God odraz ne samo pandemičnega časa, temveč tudi norega časa, ki je na svetu tekel že leta pred usodnim letom 2020. Dobrih pet ali šest pesmi od petnajstih je nastalo že med turnejskim ciklom za album Atonement, torej so stare že dobrih sedem let. Po dolgem času pa je plata Acts Of God tematsko najbližje zgodnjim ploščam, na katerih so Immolation napadali organizirano religijo, čeprav se na delu dotikajo še drugih tem. A protireligijske pesmi prevladujejo in tudi to bi lahko bil razlog, da so Immolation po dolgem času – po kultnem petem albumu Unholy Cult iz davnega leta 2003 – izdali enega najmočnejših albumov.

Po kratkem intru, ki v slabi minuti pripravi poslušalca na vso prihajajočo mračnost, iz zvočnikov zagrmi naslovni komad, ki takoj strelja iz vseh topov. Kruleč vokal, kompleksni bobni, ostri rifi in otožne melodije zapopadejo dušo hitro in brez milosti, nato pa singel The Age Of No Light pokaže, kaj je bend pridobil s kitaristom Alexom Bouksom. Veteran newyorške scene, ki se je kalil v kultni zasedbi Goreaphobia, je v bendu že 6 let in tukaj njegovo sodelovanje z glavnim tvorcem glasbe Bobom Vigno res pride do izraza. Bouks je namreč dodal še izdatno mero melodike in tako vsaj na prvi posluh še dodatno podprl mračno težo Immolation komadov. Podobno tudi poznejše pesmi, med katerimi je treba izpostaviti javnosti prvi predstavljen single Blooded ali pa baladno delujoči Noose Of Thorns, vlečejo poslušalca v mrak in obup. Album Acts Of God vsekakor ni lahko in enostavno poslušanje, sploh pa pride najbolj do izraza, ko je dan siv in ko se zdi, da je prihodnost zgolj en velik temačen oblak.

A Immolation svoje temačnosti ne gradijo na repetitivnosti in monolitnosti. Kot kakšen klasični evropski orkester, ki igra skladbe, napisane pod peresom kakšnega Wagnerja, Immolation ponujajo plasti in plasti zvokov, pa naj gre za zelo intrikantne bobne Steva Shalatyja, ki je v 20 letih resnično izpopolnil ritmični podpis zasedbe, ali pa že prej omenjenega rif mojstra Vigne. Vokal Rossa Dolana je najbližje pojmu monolitnosti, saj se možakar ne poslužuje drugega kot izjemno jasne kruljačine, a znotraj grmenja, ki prihaja iz prepon že dobrih 50 let starega možakarja, je z vsakim poslušanjem moč čutiti nianse čustev, kar se najbolje kaže v zadnji pesmi albuma Apostle.

Žal pa albumu lahko očitamo rahlo razvlečenost, saj lahko dolžina trajanja, ki presega 50 minut, a ne gradi na pretirani raznovrstnosti pesmi, sčasoma oslabi moč plošče. Vseeno pa je ta, če ji daste možnost, konec koncev dinamična in interesantna, čeprav tega verjetno ne boste slišali na prvi posluh. A hudič je v detajlih.