INDIAN: FROM ALL PURITY

Relapse, 2014

V nocojšnji Tolpi bumov poslušamo enega izmed letošnjih hrupnejših in ogabnejših diskografskih presežkov nasičenega sludge/doom miljeja. Gre za ploščo »From All Purity« čikaških Indian, ki se jim do sedaj na valovih Radia Študent še nismo izdatneje posvečali. 

Čeprav ima bend za sabo že pet albumov in v svojih vrstah šteje tudi bivšega člana Wolves In The Throne Room ter Nachtmystium, pa mi je do nedavnega ostal relativno neznan. To dejstvo omenjam zato, ker sem nanj postal pozoren zaradi zanimivega, pa tudi pomenljivega spleta okoliščin. Pred nekaj časa je namreč na Metelkovi k meni pristopil mlad gospod, čigar imena se žal ne spomnim, in pričel govoriti o mojih prispevkih na radiu. Pogovor je bil precej zanimiv, najbolj presenečen pa sem bil glede njegovega iskrenega navdušenja nad pisanjem o obrobnih, iz metala izhajajočih glasbah. Rekel je, da se mu zdi, da razume in čuti to, kar se trudim artikulirati pri ukvarjanju s temi rečmi. Tako doživetega in neposrednega odziva - še posebej v času virtualnega komentiranja - nisem ravno vajen, zato sem toliko bolj prisluhnil bendu, ki mi ga je v tem duhu priporočil. To so bili seveda Indian in njihova najnovejša plošča »From All Purity«.

Indian so dediči tistih najbolj opresivnih in umazanih vod severnoameriškega sludgea in dooma, ki jih že desetletje in več eminentno poosebljajo neworleanški prvaki Eyehategod, med izstopajoče mlajše nadaljevalce in inovatorje pa lahko štejemo bende, kot sta Cough in Thou. Vendar se predvsem na zadnjih dveh ploščah Indian vztrajno otresajo določenih žanrskih sestavin, predvsem tistih, ki napeljujejo na skupni izvor v zadetem rockovskem groovu ter potencirajo druge, bolj abrazivne in hrupne, surove in neizprosne. Tiste poganjke in odtenke, ki imajo moč sprejemljivost generičnega sludge udara premakniti v bolj nelagodna območja.

Kot smo že za marsikoga dejali, tudi Indian na svoj način minimalizirajo esencialije rockovske gestikulacije, jih ločijo od njihove pesemske funkcionalnosti ter privedejo do neslutenih poglobitev in ritualiziranj. Taki posegi zvočno tvarino naredijo obenem bolj neposredno in konfrontacijsko ter hkrati potencirajo njen odtujitveni moment. Kar povsem ustreza splošni naravnanosti na plošči »From All Purity«. Glavnino predstavlja totalno razpičkano in nažgano black sludge nabijanje, vtrto s srhljivim distorziranim krikom in vpadi elektrofoničnega noisa. Ravno slednje se pri tej plošči znatno poudari, vdori hreščega hrupa so postali bolj prominentni, a treba je povedati, da večino časa delujejo predvsem subliminalno. Prostora za prestop v noiserski eksces je še veliko in morda se lahko česa takega nadejamo v prihodnosti. Zato pa hrup skupaj z ostalimi prijemi ohranja predvsem konstantno raven nasičenosti, ki je tem glasbah pogosto inherentna, a ponavadi še vedno v mejah širše sprejemljivega. Indian na trenutke uspe prestopiti tudi malo čez – koliko, pa je seveda odvisno od posameznega poslušalca. V tem se kdaj dotaknejo tudi območij, po katerih se na svojih najbolj neizprosnih ploščah potikajo legendarni japonski Corrupted.  

Glede samega riffovskega materiala so Indian tudi očitno del post-Neurosis kontinuuma in njegovega prepoznanega vpliva na severnoameriški black metal. To pa med drugim pomeni, da se zanos in naraščajoča intenziteta ne prelijeta toliko v raztreščenost in kaotičnost zvočne slike, temveč predvsem v še dodatno težo že tako močnega nabijanja po inštrumentih. V tem smislu je »From All Purity« sicer res naraščajoče hrupna zadeva, skozi katero režejo bežno inteligibilni verzi razžalitve, ponižanja, uničenja in disambiguacije, a obenem z izjemo komada »Clarify« ostaja v ritmičnem kalupu, ki se na tej točki izkaže za res klavstrofobičnega in morečega. Ta »namen« pa je dosežen že z uvodnim komadom »Rape«, ki nas takoj potegne v specifičnost tenzij intenzitet ekspresije Indian, kjer sta vsaka sopostavljenost in sosledje tonov, udarcev in tekstur prej kot glasbe generatorja hrupa doživljanja.