Naturmacht Productions, 2013

V tokratni Tolpi Bumov se posvečamo za domači underground rahlo posebni izdaji. Posebni pa zato, ker sta njena žanrska orientiranost in forma v teh logih malodane povsem odsotna. Govorimo o zasedbi Inexistenz, ki po vseh kriterijih predstavlja pravoveren one-man black metal projekt. Gre za vsaj do sedaj precej neznano zadevo, ki po nenapisanih pravilih žanra ne koncertira v živo, zelo verjetno pa tudi prostovoljno uživa v določeni meri obskurnosti. „Erfundene Welten“ je druga plošča Inexistenz, na njej pa se edini član B. zavezuje tistim področjem, ki jih dandanes ne vedno najbolj posrečeno označuje izraz „depresivni black metal“.

Uvodna „Verloren in der Neer“ nam da nemudoma vedeti kaj nas čaka – počasne in pikro melodične kitarske linije, rudimentarno programirani bobni ter v oddaljen odmev potopljen hlipajoč vokal.   V tem pogledu so, oziroma je, Inexistenz predvsem korekten sledilec habitusom pričujočega žanrskega okolja. A z melanholijo in ljudomrzništvom ovešen fenomen samotarskih black metal projektov je zanimiv ekspresivni modus že sam po sebi. S koreninami v pionirskih in merodajnih zasedbah, kot so Bathory in predvsem Burzum, se je danes razrasel v brezštevilno mnoštvo odtenkov. Linija v katero se vpisuje Inexistenz ni več toliko zaposlena s tapkanjem v atavistične arhetipe, pogansko mitologijo ali pač trpko zavračanje post-krščanske modernosti temveč se umika v bolj subjektivne sfere slutenj, pervertiranih vizij in eksistencialne jalovosti. Na tem področju je svojevrsten višek dosegel proslavljeni pokojni ameriški one-man projekt Xasthur, ki je iz mnoštva izstopil s svojo skrajno osebno izraznostjo in ki je v večidel anonimne in anemične legije depressive black metalcev vnesel neslutene količine disonance in doživljajskega hrupa. 

A Inexistenz ostaja v bolj preverjenih območjih, brez očitnih vplivov bolj avanturističnega black metal undergrounda zadnjih desetih ali petnajstih let ter vse stavi na neposredni čustveni udar fascinantno preprostih, z obupanim zanosom odigranih molovskih brodenj in izgubljenih krikov. Če že čemu, se poleg samomorilske izpeljanke burzumskega black metala, občasno približa post-rocku in shoegaze-u. A te prebliske, ki so že zdavnaj postali klišejska stalnica vseh živih metalskih in post-metalskih glasb, Inexistenz plasira nekako izven trenutnega duha časa, povsem ne-trendovsko. Zato pa vse skupaj deluje toliko bolj pristno in nepreračunljivo.

Inexistenz in plošča „Erfundene Welten“ so vsekakor dobrodošla postojanka na vedno bolj razvejanem zemljevidu domače neodvisne scene. Pojavlja pa se v času, ko se marsikateri nekdaj bolj ločeni žanri oplajajo z zvočno-ekspresivnimi nastavki black metala, ki je kot fenomen vsekakor ena pomembnejših sestavin sedanjega glasbenega trenutka.