INJURY RESERVE: Drive It Like It's Stolen

INJURY RESERVE: Drive It Like It's Stolen

Recenzija izdelka
1. 2. 2018 - 19.00

Las Fuegas, 2017
 

Prva daljša projekta skupine Injury Reserve sta bila pomenljivo naslovljena Live From The Dentist Office in Floss – posneta sta bila namreč v zobozdravniški ordinaciji dedka enega od članov. Oba projekta so kasneje združili na kompilaciji The Dentist Office Series, ki se ji bomo v današnji Tolpi bumov posvetili po odlomkih, predvsem pa bomo preverili njihovo najnovejšo izdajo, EP-ju Drive It Like It’s Stolen.

Že v ideji snemanja v zobozdravniški ordinaciji razpoznamo uporniški, podtalni in DIY proces dela skupine Injury Reserve, ki ga fantje vztrajno kombinirajo s principi širše dostopnosti glasbenega materiala. Hip hop trio iz Arizone, ki deluje od leta 2015, tvorita raperja Ritchie With A T in Stepa J. Grogs ter producent Parker Corey. Sami zase pravijo, da jih zanima glasba, ki je »weird, but it sounds cool«. Na vprašanje o najljubšem albumu vsi trije člani soglasno odgovorijo z My Beautiful Dark Twisted Fantasy, ergo sodobno biblijo rap eklekticizma. Očitno so res odločeni spretno krmariti po tanki, a pogosto tako privlačni meji med undergroundom in mainstreamom.

Obe krajši izdaji, ki sestavljata  The Dentist Office Series, tem idejam sledita in zvenita kot zanimiva sinteza preteklih in sodobnih trendov znotraj rapa. Injury Reserve tu najprej pokažejo svoj mirnejši, instrumentalno bolj jazz-rapovski obraz, z debitantskim albumom Floss pa tudi afiniteto do ostrejših, radikalnejših beatov. Čeprav projekta demonstrirata veliko mero ustvarjalnosti in potenciala, je glede na razlike med njima očitno tudi, da skupina še išče lasten zvok ter da šele skuša zares izluščiti svoje prednosti. To jim žal še najmanj uspe na najnovejšem lanskem EP-ju Drive It Like It’s Stolen. Ta bi glede na dolžino sedmih komadov moral predstavljati ostrejšo in bolj osredotočeno različico njihovega izraza, a je preveč pesmi preprosto preveč podobnih uspešnicam s predhodnih dveh projektov.

Zanimivo se je vprašati, zakaj so se Injury Reserve v času relativnega porasta popularnosti odločili izdati projekt krajšega formata. Ob kontekstualizaciji v sodobni hip hop se je namreč v njihovem primeru praktično nemogoče izogniti vzporednicam z Brockhampton, njihovimi številčnejšimi in trenutno veliko prepoznavnejšimi kolegi. Brockhampton - ki podobno nihajo med dostopnostjo in izzivalnostjo - so sceno v lanskem letu pretresli z izdajo kar treh albumov in s tem močno uveljavili svoj izraz. Injury Reserve so bili še pred enim letom na približno enakem nivoju prepoznavnosti kot njihovi omenjeni kolegi, a so se v letu 2017 odločili le za krajšo formo EP-ja. Glede na že omenjen vtis, da gre za ponavljanje lastnih šablon in motivov, zadeva izpade, kot da je šlo za prisiljen in na hitro izdan projekt, osredotočen zgolj na promocijo singlov in ne na celoto.

Najmočnejša točka Injury Reserve še naprej ostaja produkcija Parkerja Coreyja. Čeprav gre za njihov prvi projekt, posnet v profesionalnem studiu, je nova izdaja veliko bolj minimalistična in okleščena okrasja. Žal vokalista Ritchie in Groggs preprosto ne premoreta dovolj avtorske prezence in prepoznavnega osebnega pristopa k rapanju, da bi lahko izkoristila progresivnost nekaterih podlag. Različne variacije njunih person prevečkrat delujejo le kot silhuete drugih MC-jev – Ritchie na primer spominja na Hit-Boya in skupino The Cool Kids, Groggs pa na Caseyja Veggiesa iz Odd Future ali Killer Mika iz Run The Jewels.

Ker je produkcija bolj zadržana, ob pomanjkanju zanimivih vokalov pogosto razvodeni tudi vtis celote. V primerjavi s projektoma, vključenima v The Dentist Office Series, se rapanje tu ne more več toliko skriti za plasti inovativnih podlag. Najboljši primer je prav začetna TenTenths, ki zaradi odsotnosti instrumentalnega okrasja deluje zgolj kot zelo dolgočasen uvod. Pesem 91 Cadillac DeVille z vso svojo  skromnostjo prav tako izpade le kot bleda kopija komadov S on Ya Chest in 2016 Interlude s predhodnega albuma Floss.

Relativno elementarni in prežvečeni pristopi k rapanju še najsvetleje delujejo v baladi North Pole. Hladno zrezani vokali v podlagi se lepo kombinirajo tako z glasovoma raperjev kot tudi z otožnim refrenom. Slednjega odpoje Austin Feinstein, devetnajstletni frontman zasedbe Slow Hollows, ki je prispeval tudi nekaj kitarskih solaž za lanski album Flower Boy Tylerja, The Creatorja. Komad se zaključi s presenetljivo učinkovito uporabo autotuna ter nas popelje dalje v sicer temačno, a enako prepričljivo skladbo Colors.

Čeprav je zadnja pesem z EP-ja, torej Chin Up, nekakšna oda uspehu in nostalgičen pogled v obdobje njihovih tihih začetkov, ima trio pred seboj še vsaj nekaj korakov do pravega preloma. Zanimivo je, da se že album Floss zaključi s podobno motivacijsko samohvalnico Look Mama I Did It. Za Injury Reserve bi se tako zdelo primerneje, če bi čestitke samim sebi zaenkrat preložili in se osredotočili na izdajo bolj dodelane dolgometražne plošče. S takšno potezo bi morda lažje razvili izvirne komponente zvoka, saj se vendarle nahajajo v  glasbenem predalu, ki je v tem času deležen močnega hajpa. Drive It Like It’s Stolen deluje predvsem kot priboljšek za oboževalce, a ne poskrbi za preskok k močnejšemu avtorskemu vtisu s širšim dosegom. Za lepo primerjavo lahko služijo preskoki že omenjenih Brockhampton med njihovimi posameznimi lanskimi projekti.

 

INJURY RESERVE - NORTH POLE (FEAT. AUSTIN FEINSTEIN)
Injury Reserve - TenTenths
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness