Instruments Of Discipline, 2018

Nenadna prekinitev odnosa z ljubo osebo ne predstavlja ničesar drugega, kakor enega izmed občutkov velike izgube, velike vsakdanje smrti. Tega ne more razumet nihče poleg tistih vpletenih v odnos, saj si nihče drug ne more niti najmanj predstavljati za kakšen odnos točno je sploh šlo, nihče drug ne bo nikoli razumel istega internega pogovornega toka oziroma notranje dinamike, zatorej lahko potrdimo, da z odnosom vred umre tudi vsak dotedanje vpleten član za vsakega posameznika, ki z njim od nekega trenutka dalje ne bo imel več opravka. Teža izgube je seveda odvisna od posameznikove investicije v odnos, ne toliko od tega za kakšen odnos je sploh šlo. Hitro se lahko namreč zaciklamo v krogu samoobtoževanja, kako smo si v bistvu vse sami izmislili in da nič ni bilo resnično, kar se na koncu vseeno zdi irelevantno, saj to spet ne spremeni tega, da do nekoga še vedno nekaj čutimo.

»Will you hold my left hand, when loneliness eats me alive?«

V nocojšnji Tolpi bumov bomo prisluhnili še enemu zlomljenemu srcu, srcu Isaka Hansena, ki je pod imenom Iron Sight izdal svoj drugi izdelek z naslovom To You Who Broke My Heart. Isak Hansen je sicer znan kot neizprosen vokalist zasedbe The Empire Line, kjer se poleg njega glasbeno udejstvujeta še Christian Stadgaard, sicer soustanovitelj založbe Posh Isolation in polovica dua Damien Dubrovnik, ter Jonas Rönnberg alias Varg, sicer znan producent, ki soustvarja tudi v zasedbi Body Sculptures in je soustanovitelj založbe Northern Electronics. Skratka, Isak Hansen definitivno sodi med raznašalce vesti o severnjaškem nelagodju, za katere se zdi, da so bolj in bolj prepleteni med seboj oziroma katerih odnosi se zdijo dodobra vzpostavljeni.

Nič nenavadnega ni niti, da je album založila berlinska založba Instruments Of Discipline, ki raje kot po žanrih izbira svoje varovance glede na specifično estetiko oziroma na njihove ambicije po preseganju obstoječih standardov. Med založbine varovance med drugimi sodijo tudi Operant, Unhuman in Ryuji Takeuchi.

»Will you hold my left hand, while we are destroying our love?«

To You Who Broke My Heart zveni kot pristen odziv na prekinitev nekega odnosa. Zveni ranjeno, samoobtožujoče in obžalujoče. Strog in dodobra poudarjen ritem, ki prav vse skladbe odpremi s skupnim imenovalcem katarze. Ampak ni zgolj ritem tisto, kar nas opominja na, v nekem odnosu, vzpostavljeni dualizem sreče in žalosti, Isakov vokal je tisto, kar ponese njegovo izrazno muziko do opevanih višav katarze. Vokal neizprosno, obdan z reverbom, Isakovo ranljivost poslušalcu dostavi kar na pladnju. Ob poslušanju albuma dobimo občutek, kako si Isak pred nami odpira rane in stresa sol nanje. Harsh noise v odnosu z najintenzivnejšimi občutji, dark ambient se spozna z technom, pojavi se žalost, ki pozabi na dostojanstvo in se v svoji celoti razkrije, žalost, ki s svojo ranljivostjo šele vzpostavlja svojo moč.

To You Who Broke My Heart stoji za muziko, ki lahko govori tako v imenu zavednega in nezavednega, intenzitete, ki se izmenjujejo, vokalne in tudi tiste zgolj instrumentalne, so sestavljene iz elementov, ki si jih zlahka zamislimo na polju nekih zunanjih odzivov, kakor tudi internih zlomov, s katerimi zunanji opazovalci načeloma nimajo veliko stika, a vsi, ki so kdaj podobno čutili vedo o čem je govora. Da, o vseh tihih zadušljivih občutkih v prsnem košu, neslišnih krikih, ko se v nas zlomi še zadnja volja, zato, ker smo verjeli, ker smo ustvarili podobe, katerih realni nosilci niso nikoli sposobni odigrat. Album pa kaže tudi drugo stran takšnih refleksij in sicer tistih iracionalnih, zaradi katerih smo se sploh znašli v tej zagati.

Namreč, ljubezen lahko racionaliziramo kolikor želimo, a na koncu bo še vedno tam, tam zaradi tistega iracionalnega, ki ga nikakor ne moremo osmisliti in zaradi katerega se potem zgolj še vrtimo v krogu samoobtoževanja kako smo zabiti, da gojimo vsa ta čustva, ko pa so stvari totalno nesmiselne...

Ampak na koncu bi vendarle zamenjali vse na svetu, da bi še enkrat lahko zrli v preljube oči, hodili ob domačih nogah, prisluhnili znanemu glasu, saj vemo, da če zdaj čutimo vso to neizrekljivo žalost neskončnih razsežnosti, smo enkrat prav zaradi vsega ljubega čutili tudi ravno nasprotno, najbolj intenzivne občutke veselja in radosti, katerih resničen obstoj lahko pravzaprav zdaj že dokažemo ravno z občutji te neverjetne žalosti.

»Will you hold my left hand, when lying is all we have?«