International Anthem, 2017

Dolgo pred tem, ko je Camae Ayewa kot Moor Mother v letu 2016 izdala svoj prvenec Fetish Bones ter s tem postala svetovno znana aktivistka in umetnica, so že obstajale prav posebne okoliščine, obdane s prav posebnimi projekti, ki so ji pomagali na poti, ne do slave, pač pa do pozornosti, s katero so vsa njena sporočila dobila nekoliko več možnosti postati slišana.

Pisalo se je leto 2014 in nanj vezano specifično nasilje. V juliju je najprej zavoljo ravnanja policista umrl 43-letnik; v avgustu je neki drugi policist s streljanjem smrtno ranil človeka, ki se je že predal; v trgovini Walmart je policist ustrelil obiskovalca, ki je na rami nosil igračo v obliki puške, čeprav zakonodaja v Ohiu dejansko dovoljuje posedovanje in prenašanje orožja. Policijskemu nasilju pa tudi s temi primeri ni bilo konca, umirali so tudi otroci. Deklica, ki je bila umorjena med spanjem, in deček, ki se je na igrišču igral z igračo v obliki pištole. Kaj je bilo poleg več kot očitne smrti skupnega vsem žrtvam? Vsi so bili Afroameričani.

Vsi, ki smo že vsaj malo seznanjeni z delom Camae, zdaj že razumemo, da je njeno glasbeno ustvarjanje predvsem posledica vseh slabih razmer, v katerih se je oziroma se še vedno znajde črnska populacija. Že osnovni ustroj njenega delovanja se zdaj, z nekoliko več distance, zdi sila premišljen. Čeravno je bila že pred izdajo Fetish Bones zelo aktivna, je vendarle počakala z vsemi ostalimi izdajami, ki so se kasneje izkazale za potenco bolj eksperimentalne od njenega uradnega prvenca, do primernejšega časa, časa po albumu Fetish Bones, ki je s svojo bengersko in preprostejšo strukturo muzike v bistvu služil kot ključ do širšega kroga poslušalstva. Camae je bila od nekdaj in bo tudi vnaprej v prvi vrsti ambasadorka afrofuturizma.

A zakaj so vsi ti nastavki pomembni tudi za tokratno Tolpo bumov, s katero pozornost pravzaprav namenjamo zasedbi Irreversible Entanglements in njihovemu enako naslovljenemu albumu? Gre namreč za kvintet, peterico posameznikov, ki se je v sodelovanju znašla v letu 2015, takoj po protestu proti brutalnemu nasilju policistov, na katerem so vsi vpleteni posamezniki tudi nastopali. Irreversible Entanglements so Camae Ayewa s svojo poezijo, saksofonist Keir Neuringer, trobentač Aquiles Navarro, basist Luke Stewart in bobnar Tcheser Holmes. Gre torej za projekt, ki je po svojem šesturnem rojstvu ugledal luč sveta že v letu 2015, torej pred vzponom Moor Mother, uradno pa je izšel šele leta 2017. To se zdi zanimivo predvsem ker verjetno zanj ne bi nikoli slišali, če Moor Mother v določenem trenutku, zaradi drugih izdaj, ne bi bila deležna vse te medijske pozornosti. Jebat ga, free jazz se pač ne prodaja, je pa toliko bolj genialen ta podtalni tok dogodkov, ki je vsemu navkljub svojo sporočilnost uspel prenesti precej večjemu krogu ljudi, kot bi se zgodilo sicer.

Da ne bo pomote, album je že sam po sebi vreden vsega vašega časa. Gre za nabirko štirih skladb imenovanih Chicago to Texas, Fireworks, Enough in Projects; nabirko skladb, ki že s tradicijo jazza in free jazza sama po sebi stoji v specifičnem kontekstu. Kontekstu afroameriške travme, starodobnega in novodobnega suženjstva, nasilja, ignorantskega koncipiranja črnske rase itd., a free jazz zasedbe Irreversible Entanglements ne posega v - in osmišlja zgolj preteklosti, pač pa s svojo odprto formo dopušča tudi osmišljanje in refleksijo aktualnih dogodkov, sedanjosti. Beseda Camae Ayewa je tukaj posebej izstopajoča, že z načinom izgovorjave toliko pridobi na moči, da na trenutke povsem zasenči instrumentalni del, ki pa, da ne bi narobe razumeli, nikakor ne zaostaja za virtuoznostjo Camae. Čar improvizirane muzike je v trenutnem afektu, občutenju izvajalcev, predpogoj njene moči je njena neponovljivost. V primeru Irreversible Entanglements gre absolutno za primer žive muzike, ki služi edinole izrazu, predaji sporočila naših petih protagonistov, ki se kot taki, v specifičnem prostoru in času, počutijo zatirane, ujete, glasba pa je edini jezik, ki ga govorijo.

V življenju vsak bije svoje boje, pričujoči album pa je eden lepših zapisov takšnih bojev. In glasba, ki ponekod preraste v agresivno in surovo potiskanje vsega od sebe, vas bo le stežka pustila ravnodušne. Vseprisotna dinamična ritem sekcija, melanholičen altovski saksofon, trobenta v odmevih saksofona, konstantna basovska linija in ubijajoča beseda oziroma vokal Camae Ayewa so odličen recept za združevanje tradicionalnega z novejšim. Posebej zato, ker problemi sami po sebi ostajajo ves ta čas enaki, tisto, kar je drugo, vezano na danes, so žrtve, ki pa so vedno nove in nove in nove in dokler bodo te, bo živ tudi jazz in njegova ekspresivna vrednost.