Top Dawg Entertainment, 2016

Po nekaj mesecih Tolpo bumov znova posvečamo albumu enega izmed varovancev Anthonyja Tiffitha, bolj znanega pod imenom Top Dawg in vodje kalifornijske neodvisne hiphoperske založbe Top Dawg Entertainment. Karierni vzponi članov kolektiva Black Hippy v postavi Schoolboy Q, Ab-Soul, Jay Rock in Kendrick Lamar so založbo v preteklih letih zabetonirali v vlogo zastavonoše ameriškega zahodnoobalnega rapa, ki z nizanjem novih izidov ne kaže znakov utrujenosti. 

Nov val ustvarjalcev pod Top Dawgovim okriljem poleg vokalistke SZE in vokalista Lancea Skiiwalkerja predstavlja Isaiah Rashad. Potem ko je leta 2013 podpisal s TDE-jem in se iz domače Chattanooge v Tennesseeju preselil v Kalifornijo, je januarja 2014 izdal debitantski EP Cilvia Demo. Z njim je nastopal kot podpora Schoolboy Q-ju na njegovi turneji ob plošči Oxymoron in počasi napovedoval svoj naslednji izdelek. 

Iz različnih razlogov, ki jih Rashad opiše tudi na plati, smo morali nanjo čakati od prvih napovedi leta 2015 pa vse do septembra lani. Posnetek klica Top Dawgove desne roke Dava Freeja, ki smo ga slišali v uvodu, je torej refleksija neučakanosti tako Rashadovega poslušalstva kot njegovih založbenih starešin. Isaiah je namreč med snemanjem albuma zapadel v nemilost odvisnosti od tablet in alkohola in bil začasno celo odstranjen iz TDE-jeve ekipe ter poslan nazaj v domači Tennessee. Tam je težave prebrodil, se vrnil v Kalifornijo in dokončal svojo osebno izpoved, naslovljeno The Sun's Tirade. 

Pretečeni čas in nekatere osebne spremembe, ki so se Rashadu zgodile od Cilvia Dema, se odsevajo tudi v samih besedilih. Otroci rastejo, Zay ni več tak gangsta, kot je bil, v življenju mu gre načeloma na bolje, kar pa ne pomeni, da ni več »bad« model. Zabava se po starem, poleg alkohola in zdravil pa zdaj zlorablja še celo plejado drog. Ne izostanejo niti mizoginistične opazke, odnosi z bejbami, samoafirmativni punchlini, večni lov na keš in vse, kar pride zraven. A vendarle je Rashad enako vešč tudi, kar zadeva samorefleksivne, globoke in pomenljive, inteligentne misli, soočanje z depresijo in odvisnostmi ter iskanje opornih točk v svojem tavanju.

V dvojnem komadu rope // rosegold, ki sicer nima medsebojnih stičnih točk, je Isaiah na pol poti med samomorom in uspehom, v drugi polovici trenutne podlage Stuck in the Mud, dueta s SZO, pa za odpravo vseh težav priporoča Xanax. Introspektivni Wat's Wrong, na katerem gostujeta Zacari in Kendrick Lamar, ki, mimogrede, spet ponovi tezo, da je najboljši v raperski obrti, in Dressed Like Rappers ob vseh oscilacijah vendarle predstavljata pozitivnejšo življenjsko perspektivo oziroma sprejemanje samega sebe. V malce razpotegnjeni drugi polovici albuma slišimo tudi na Outkast spominjajoči Don't Matter in jazzovski homage pokojni babici ter Tennesseeju, Brenda. Poleg Kendricka Lamarja velja omeniti še dobro gostovanje Hugha Augustina in Jaya Rocka v bahatem komadu Tity and Dolla. 

Podlage za Rashadove pripovedi prihajajo z vseh vetrov. Na albumu se znajdejo tako TDE-jevi kot Rashadovi producenti od doma in nekateri vidnejši gostujoči bitmejkerji, med katerimi recimo izstopa Cam O'bi, ki je na plošči Acid Rap sodeloval s Chanceom the Rapperjem. Prvih nekaj podlag nam ponudi zasanjane in jazzy klaviature ter kitarske licke, pomešane s trdnimi ritmičnimi aranžmaji. V uvodnem hitiču 4r da squaw ravno sinti ustvarijo vibe, v katerem se Rashad nahaja po prebrodeni krizi. 808-ovski zvok dopolnjuje nekatere leanersko obarvane aranžmaje ter vplive, ki jih Rashad prinaša z juga ZDA. V komadih Park, Bday ter A lot smo deležni, kot temu pravi Rashad, mešanja Boosieja in boom-bapa ter prave lekcije južnjaške preciznosti, pretencioznosti in značilnega flowa. V komadu AA pa se Isaiah preizkusi celo v veliko bolj r'n'b vodah. 

Ravno diverziteta v liričnem, predvsem pa v tehničnem performansu po recenzentovem mnenju predstavlja avtorjevo največjo odliko. Ko je to potrebno, Rashad neskončno »spita«, zna ležerno plavati nad jazzy beatom, tuji mu niso niti petje, zadeto južnjaško brbljanje in trepovska nemorala, vse skupaj pa spremljajo produkcijsko bogati biti, primerni za benganje iz prtljažnika. Rashad je kljub vsemu daleč od primitivnega modela. Ima kredibilnost, ima izkušnje, ima tisti realness, brez katerega raper ne more zveneti pristno. The Sun's Tirade in sosledje dogodkov, ki so pripeljali do njega, slikajo raznolikost življenja mladega očeta, odvisnika, raperja in jebača, ki ga ni sram popolnoma iskreno povedati, kaj misli ter kaj čuti. In Rashad končno čuti sončne žarke in sprošča napetost po dveletni utesnjenosti. Hkrati pa se poraja občutek, da to še ni vrhunec. Da je Isaiah sposoben po zelo solidnem prvem studijskem albumu poseči še višje ter slediti ravni, ki jo dosegajo bolj izpostavljeni člani tako opevanega TDE-ja. Preostane nam le, da znova čakamo. 

Tolpo Bumov je pripravil vajenec Dušan Bulajić.