Ishmael Ensemble: Visions of Light

Severn Songs, 2021

Angleška zasedba Ishmael Ensemble je na radarjih jazzovskih zanesenjakov že od začetkov svojega preoblikovanja, ko je iz solo projekta producenta in saksofonista Petea Cunninghama prešla v zasedbo. Preoblikovala se je tudi zvočno in sicer iz miljejev, ki so se z jazzom spogledovali skozi plesno elektroniko, v nekoliko svobodnejši, razširjen glasbeni izraz. Sodelovali so denimo z Yazz Ahmed in stopicali med angleško jazzovsko pomladjo ter zvokom njihove neposredne bristolske okolice, z različnimi EP-ji in prvim dolgometražcem iz leta 2019 pa postajali vse bolj fokusiran in tudi opažen projekt. Ishmael Ensemble torej raste iz leta v leto, notranja dinamika zasedbe se bogati, in to naj bi med drugim naslavljal tudi njihov najnovejši album Visions of Light, ki ga poslušamo v tokratni Tolpi bumov in ki je izšel pri njihovi lastni založbi Severn Songs. 

Poleg drugih pogledov bogatitve postaja zasedba številčno bolj prehodna, z več člani pa tudi bolj zvočno ambiciozna, prav tako se bolj ambiciozno loteva aranžmajev, skladb, tudi same plošče, na kateri se nam predstavi v zares izjemni paleti, pravem morju zvokov, navdihov in odsevov. V primerjavi s predhodnikom A State of Flow zdaj povsod vokalizira Holysseus Fly, zasedba se manj spogleduje s plesno elektroniko in njeno zvočno plastiko, zato pa toliko bolj s hrupom, z jazzom in domačim Bristolom. Ansambel je zdaj v bistvu orkester, za katerega se zdi, da se v uvodnih dveh skladbah intonira, s krasoto drugega komada Feather se vpelje v štimo, ki je zgolj začasna, pa vendar za zven albuma značilna vsaj toliko kot tisto, kar ji sledi. Ta krasna zvočna slika se sloji in sloni na lepih melodijah, njena estetika je skorajda kičasta, orkestralno bogata in široka, k njej se radi vrnemo.

A takoj po uvodu ekipa pokaže še globino in svoje prave namene, smeri. Jazzovski ansambel se nam razodene v sredini tretje skladbe Wax werk, ki je med poslušanjem ne boste mogli zgrešiti, v njej se osvobodi spon in raziskuje naprej ter nato v tem duhu skozi celoten izdelek išče ー in najde ー svoje kvalitete ter mesto pod soncem. Bobnarski punkovski brejkbiti donijo, kitare hrumijo, saks kriči. Karambol prej omenjene mehkobe in križanja kitarskega ter jazzovskega hrupa morda simbolno, morda povsem naravno iz bristolske zasedbe privleče nekoliko triphopovski, pristni moment angleške elektronike. Postindustrialno premico lahko tako iz 90. povlečemo še dlje, v 21. stoletje. Glasbeniki in celi jazzovski ansambli se zgledujejo po produkciji, ki je bila v 90. rojena na mašinah. Seveda tovrstne reinterpretacije, reiteracije glasb terjajo izurjenost ter širino glasbenikov samih, v tem pogledu pa Ishmael Ensemble več kot blesti. 

Tudi triphopovski moment inovativno razširijo. Vokal Holysseus Fly potuje v smeri jazza, je precej svobodnejši, medtem ko se instrumentalistke poleg jazza zvočne podlage iščejo tudi v barvah mračnejših elektronik, plesne elektronike in predvsem dobro nadzorovanih, intenzivnih hrupnih kitarskih vložkov. Vsekakor pa se Ishmael Ensemble vseskozi subtilno spogleduje in sčasoma, v zaključku plošče tudi približa sredinskim, ušesom prijaznim momentom z začetka, tistim lepim, enostavnim, a efektivno sladkim instrumentalnim ter vokalnim linijam, in tako sproti omehča zahtevnejše instrumentalne momente, ki pa so zanimivejši, bolj inovativni in privlačni. Česar se bend loti, je domiselno tako žanrsko kot v dinamiki, v prej omenjenih nezaznavnih glasbenih okvirjih pa tudi legitimno so-obstaja. Ishmael Ensemble dela z novo ploščo sklepne korake odlične prelevitve iz sanj enega človeka v zelo soliden band, pokriva izredno široko, zaokroženo in zanimivo glasbeno polje, ki se ob popolnoma pritrdilni končni sodbi z robom čevlja ter ravno toliko, da opazimo, spotakne ob brezobličnost popovske mehkobe.