Panda Banda et al., 2015

V tokratni Tolpi bumov poslušamo ploščo Ruins visoko cenjenih kanadskih anarhometalcev Iskra in jih s tem pravzaprav prvič konkretneje predstavljamo na valovih Radia Študent – z izjemo priložnostne rotacije v oddaji Subway, seveda. Ruins je dolgo pričakovan novi »polnopravni« album Iskre, o katerem se je šušljalo že nekaj časa, končni rezultat v obliki vrhunsko dodelane vinilke – z izjemnim artworkom in ogromno 12-stransko knjižico vred – pa je plod sozaložništva trinajstih založb in distribucij. Med njimi so se znašli tudi tukajšnji Panda Banda, ki poleg dobro poznane koncertno-organizacijske dejavnosti poskrbita tudi za občasne izdajateljske podvige. In v njuni distribuciji lahko fizično izdajo sedaj dejansko dobite, sicer pa je na voljo tudi na Bandcampu.  

Iskra že od leta 2002 intenzivno udejanjajo in razvijajo svoj izraz, ki so ga ob začetkih – povezanih tudi s koncem zasedbe Black Kronstadt, v kateri so bili nekateri člani – poimenovali blackened crust, že dolgo časa pa preferirajo označbo anarho-metal. In to dejansko tudi so, saj so sčasoma postali nekakšen arhetip združevanja globoke in večplastno heterogene anarhistične naravnanosti tako v zavezanosti DIY etiki, obširnih tekstih in obtekstih ter vpletenosti v lokalne aktivistične podvige in dediščine ekstremnega metala. Še posebej gre tu za dediščino skandinavskega black metala osemdesetih in devetdesetih let. Slednji je sprva plemenitil njihovo siceršnjo crustersko in d-beat podstat, sčasoma pa jo malodane povsem prerasel in iz Iskre naredil rušilno in hiperadrenalinsko anarho-black metal pošast. Bend je pravzaprav nekaj najbolj vznemirljivega in suverenega, kar se dogaja v širšem metal/hc undergroundu, vendar v primerjavi z marsikatero drugo zasedbo sploh ni tako obširno poznan – ker si za tovrstne reči očitno niti ne prizadeva, temveč deluje po svojih kriterijih in periodah – podtalno in rušilno, s počasnim širjenjem. 

Ruins trenutno inkarnacijo Iskre, v kateri so Danni na vokalih, Wolf in Anatol na kitarah, J. P. na basu ter Cody na bobnih, ujame na višku moči, energije in lucidnosti. Dobršen del skladb je bilo slišati že na izjemnem European Tour Demo 2012, sledijo pa stilu, ki se je vzpostavil že vsaj na izjemno naspidiranem demu Bureval. To pomeni, da zadevi dominirajo odlični - surovi in čisti obenem – blastbeati z urgentno vrtoglavim kitarskim riffingom, ki lomasti vse pred seboj v tisti prepoznavni, frigijski in rahlo disonantni harmonski klimi. To zmes še podžgejo monotoni in deklamacijski kriki pevke Danni, kadar pa se celota prevesi v bolj srednje hiter tempo, pa skorajda še bolj zaznamo, kako zelo so Iskra med drugim ponotranjili lekcije skandinavskega ekstremnega metala zgodnjih devetdesetih. Za razliko od trenutnih black/crust, black metal/post-hc in ostalih mikrotrendov v undergroundu, pri katerih blackmetalske reference dostikrat delujejo rahlo površinsko in pretirano nagnjene zgolj v nek klišejski tip melodičnosti, se pri njih plete povsem drugačna zgodba. Kot iz nekih drugih, vzporednih časov – široka, pogumna, riffovsko zvedava in s čutom za težak, disonanten, a obenem »catchy« karakter zgodnjih izdaj bendov, kot sta bila Emperor in Enslaved. 

Precej težko je izpostaviti posamezne komade, saj je prav vsak detonacija in eksplozija zase. A ne moremo mimo uvodne »Lawless«, mid-tempo mojstrovine »Traume«, vrtoglavo atonalne »Der Einzige«  ter nepopisno naelektrene in afektivno uničujoče »Predator Drone MQ-1«, ki je za recenzenta svojevrsten višek albuma. Celoto albuma tvori deset izjemnih kosov s tisto kvaliteto, ki ustvarja neke vrste adrenalinsko-doživljajsko zasvojenost, zato sem prepričan, da kdorkoli bo to ploščo poslušal in mu bo všeč, si jo bo vrtel prekleto pogosto.

Ključen del izdaje pa je tudi že omenjena 12-stranska knjižica, naphana s teksti komadov in še obširnejšimi razlagami, kontekstualizacijami in mnoštvom citatov. Tu Iskra eksplicirajo svoje perpetuiranje vitalnosti in heterogenosti anarhistične misli, ki se dotika tudi področij, pri katerih se ne pomudi veliko tovrstnih bendov. Poleg informirane in precizne kritike državnega aparata in razvoja ubijalskih vojaških tehnologij Iskro zanese tudi v bolj izzivalna območja nihilizma na različnih nivojih, ekstremnega individualizma ter spodbujanja ilegalnih dejavnosti insurekcije. Razpon avtorjev, ki ga prečijo, je širok in sega od Michela Foucaulta in njegovih ključnih razmislekov o biopolitiki ter genocidni naravi sodobne oblasti do ekstremnega anarho individualista Maxa Stirnerja ter velikih bojevnikov lakotskega ljudstva v boju s kolonizatorji, med katerimi so Red Cloud, Crazy Horse, Black Elk in drugi. Res obsežen tekstovni del torej kliče po poglabljanju in provokativnem razmisleku, ki gre pogosto dlje od območij, kjer še vlada širši družbenokritični konsenz. 

Ruins je v svoji celoti in implikacijah gotovo ena močnejših letošnjih izdaj, hkrati tukaj in zdaj obenem pa mimo marsikaterih, tudi indie-underground logik in doživljajskih količin ter načinov operiranja.