Iztok Koren: Osamljene hvalnice in stebri praznine

Recenzija izdelka
5. 12. 2020 - 19.00

Takuroku, 2020

 

V tokratnem recenzentskem terminu se posvečamo Iztoku Korenu, domačemu multiinštrumentalistu, ki se je v dvajsetih letih kalil in razvijal v več glasbenih kolektivih. Med bolj prepoznavnimi so noise industrial duo in občasno trio Hexenbrutal, post-jazz zasedba ŠKM banda ter imaginarni folk trio Širom. Želja po samostojnem izdelku je v glasbeniku sicer tlela že dolgo časa, a je prvenec dobil vzpodbudo in povod od glasbenega tovariša Raphaela Roginskega ter producenta albuma Chrisa Eckmana, ki je bil priča edinemu intimnemu solo nastopu Iztoka v Čadrgu. Slednje je vodilo v konkretizacijo albuma šestih folkovskih skladb na banju, 3-strunskem prepariranem banju, akustični in električni kitari ter terenskih posnetkih. Priprava albuma se je dogajala v domači kopalnici, kjer glasbenik ni motil svoje družine pri spanju med spomladanskim lockdownom, k auri odprtih kompozicij pa je s svojo prisotnostjo na snemanju prispeval Chris Eckman, vodja Glitterbeata, trenutne krovne založbe Širom. 

Začetni navdih glasbenika je izšel iz notranjega premišljevanja negativnih čustev, kot so sebičnost, zavidanje, trma in obžalovanje, ter zunanjih vplivov, to je branja kitajskega antičnega teksta Ji Čing in melanholičnega misticizma ravninskega Prekmurja. Nenazadnje pa tudi soočanje z vsakdanjikom, banalnosjo dnevnih opravil, utesnjujočim lockdownom, trajanja katerega ne gre predvideti, nezmožnostjo delovanja navzven in soočanja navznoter s čustvi, ki se porajajo iz tovrstnih situacij ter kličejo po prevrednotenju. Gre za dejavnike, ki so v zadnjem letu pretresli večino svetovne populacije, a kot je Iztok povedal v nedavnem intervjuju za oddajo 100 decibelov, je za umetnika njegovo delo dober način kanaliziranja doživljanja, sploh negativnega.

Album se zdi v poznavanju konteksta dober ekspresionističen izraz glasbenika kot posledica razdvojenosti in tesnobe ob poznani ali nepoznani grožnji ali slutnji. Glasbenik jo iztisne ne z besedami, temveč z inštrumentalom. Če je bil ekspresionizem posledica slutnje prve svetovne vojne in težnje po preporodu, se zdi, da bi lahko na tem mestu vzpostavili drugo težnjo. Ponovno je v središču strah, a tokrat ne pred vojno, temveč situacijo, ki prav tako posega v najintimnejše pore ljudi in iz nezavednega vzbudi razburjenje in prikliče nemir, ki povzročata utesnjujočo stisko ob razkroju antropocentričnih idealov. 

Včasih moje srce krvavi brez razloga je prva skladba, ki se nam ponudi v posluh in katere zvočna tema se melanholično vije na banju na zgolj par akordih, medtem ko obiranje po strunah postopoma išče nove variacije in kombinacije igranja. Gre za zvočno sliko, ki lahko spomni tudi na skladbe tria Širom ter Iztokov doprinos z banjom v tej zasedbi. Primarno namreč vzpostavlja nek občutek prijetne kontemplacije, a hkrati ob nenehnem ponavljanju in dromljanju privablja na dan enako intenziven občutek nemoči in žalosti. Vendar pa je solo album seveda popolnoma drugačna izkušnja, predvsem bolj intimna. Prav tako pa bolj kot v kolektivu izstopa zgolj en inštrument, en medij sporočanja. Podobno razpoloženje vzpostavlja tudi prvi singel z albuma Ogenj je oklep, ki pa iz bolj počasne dinamike preide v neko hitrejše, aktivnejše igranje, ob začetku ter koncu skladbe pa se prvič pojavi terenski posnetek vode, ki tudi ob izteku pogasi ognjenost.

Sledi komad Ravnica ne popušča, ki na albumu izstopa zaradi več elementov. Še vedno je prisoten banjo, vendar se kombinaciji obiranja pridruži še igranje z lokom ter posnetek dela intervjuja z Iztokovim stricem: religioznim in asketskim človekom, ki razlaga o lokalni folklori, mitih, čarovnicah. O vsebinah, ki običajno nastanejo ob nemoči in nezmožnsti pojasnjevanja, in so lahko še tako bolj pogoste ob težkih kriznih situacijah in ko je na delu vdor Realnega. Poleg samega pripovedovanja strica pa je na mistiko skladbe in verjetno celotnega albuma vplivala tudi izkušnja Iztokove grozeče more ter branje Rdeče knjige Carla Gustava Junga, ki jo je avtor pisal prav tako v času soočanja z lastnim nezavednim in beleženju sanj. Ob seznanjenju z vsem kontekstom lahko skladba v nas pusti še večji vtis in spodbuja h kontemplaciji vse do njenega izteka, ko nas iz sna vrne nova zvočna slika, vpeljujoč zametke električne kitare.

Če je na predhodnji skladbi zametek potegov z lokom, je na Banalni in zlobni, upanje jih razjeda njihovo potenciranje, ki se vije od začetnega posnetka cerkvenih zvonov, prav do polovice zvočnega kosa, in nato preide v skoraj poplesavajočo dinamiko obiranja s prsti s še vedno melanholičnim priokusom. Iztokov slovanski banjo – seveda ne v izvoru, temveč v interpretaciji – se sklene še v Evforiji konca, skladbi, zamejeni s ptičjim petjem, nato pa mesto inštrumenta za sklepni del prevzame akustična kitara v komadu Večna jesen. Ta se v zvočni podobi nekoliko spremeni, a na nek način posnema igranje na banju prejšnjih skladb ter vzdušja celotnega albuma bistveno ne predrugači.

Album Osamljene hvalnice in stebri praznine je izšel pri Takuroku, hišni založbi Cafe OTO – legendarne in ključne londonske postojanke mnogih eksperimentalnih glasb in njenih izvajalcev, ki poleg živih posnetkov koncertov na samem prizorišču redko izdaja tudi studijske albume. Da je ta redkost pripadla domačemu izvajalcu Iztoku Korenu, nam je lahko bil že vnaprejšnji pokazatelj, da nas ob poslušanju čaka nekaj posebnega. Na nek način je recenzentko album spomnil na nizozemskega glasbenika Jozefa van Wissma, ki prav tako spoznava repeticijo in misticizem, a je zanj strunski zvočni predmet raziskovanja namesto banja lutnja. Kakorkoli, Iztok na svojem solo prvencu ponudi zelo širok obseg igranja inštrumentov, ki vpliva na raznoliko in presunljivo zvočno paleto. Nekaj, kar je kot solistični inštrumentalist s pretežno enim zvočnim medijem ter raziskovanju nekih ponavljajočih vzorcev težko ponuditi. Skladbe so sicer dodatno začinjene s terenskimi posnetki, a so ti res zgolj okraski. Četudi so kompozicije odprte, se zdijo res premišljeno izpiljene, zato ne čudi, da jih je glasbenik posnel v enem dnevu, nato pa inštrument za nekaj časa pustil popolnoma samevati. Upajmo, da mu glede na trenutno družbeno sliko ne bo treba samevati predolgo in da bo album možno slišati v živo, saj bi ga lahko na hitro povzeli z besedami: čudovito hipnotično!

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness