BFDM, 2019

Če ime današnje glasbene skupine J-ZBEL vzamemo dobesedno, reinkarniramo biblijsko izraelsko kraljico. Ta je svojega moža prepričala, da opusti svojo takratno vero in prevzame drugo, ter ga s tem zapeljala na spolzka tla pregrešnega čaščenja idolov in seksualne nemoralnosti. Kaj bi naj prav zares trio zamaskiranih francoskih producentov imel z verzijo femme fatale iz devetega stoletja pred našim štetjem, je težko razbrati. Enostaven odgovor je, da lyonski fantje pletejo svojevrstno popkulturno mrežo, ki je predvsem zabavna, na čase nejasna in vulgarna in zmožna povezati tako Biblijo kot video bruhajoče mačke iz temnih kotičkov YouTuba. A dobra mera poigravanja z resnostjo življenja pri J-ZBEL na srečo pristane povsod drugje kot v glasbi. Poslušalcev, željnih puritansko resne elektronike, ta ne bo zadovoljila, a o tem kasneje.

Trio svoj zvok gradi na živih nastopih, na katerih mešajo analogne in digitalne produkcijske tehnike. Tudi danes obravnavani debitantski album pričara vzdušje živahnosti in ravnotežja med kvazikontemplativnim in hedonističnim občutkom do te mere, da je recenzentka med poslušanjem z absurdno natančnostjo doživljala déjà vu rejva, na katerem še ni bila, a jo J-ZBEL tja peljejo. Precej opazno dejstvo v zadnjih letih je ponoven pojav vsega, kar je povezano z rejv kulturo in glasbo. Pri čemer lahko glasbeno mislimo na unikatno britanski pojav s konca 80-ih let, pa tudi na nizozemsko hardcore in gabber sceno ali Goa trance. Na eni strani gre torej za praznovanja zgodovinskih obeležij. Letos na primer praznujemo trideseto obletnico drugega poletja ljubezni, eksplozije acid housa v Veliki Britaniji v letih 1988 in 1989. Na drugi strani imamo rejv kulturo, ki vzporednice vleče preko žanrsko povezanih državnih meja. Ponovno se slavi odbitost all nighterjev v zapuščenih in ruralnih okoljih, prednost se daje DIY-u in ponovno se govori o moči univerzalne ljubezni in sprejemanja, ki veje iz rejv oziroma elektronske skupnosti.

J-ZBEL pripadajo drugi generaciji rejv kulture. To so producenti in poslušalci, ki si prisvajajo s strani množic namerno zapostavljene žanre, kot sta trance in gabber, ter jih postavljajo ob bok sprejetim – technu, breakbeatu ali ambientalu. Rehabilitirali so tudi nastop v živo, katerega docela utopičen namen se zdi povezati nastopajočega in plešočega v skupno zgodbo, kar J-ZBEL zagotovo uspe. Edini zelo protisloven problem je, da so njihovi živi nastopi veliko manj zanimivi. A vrnimo se nazaj k albumu. Vaja v prostem slogu, ki jo izvedejo, nosi izjemno žanrsko širino in je pospremljena s šaljivimi vzorci. Ščepec ali kilogram humorja ne izpodbije izpiljene glasbene produkcije, saj dobra mera samorefleksivnosti človeku pač da vedeti, da je tako odvečno in zabavno dejanje, kot je rejv glasba, lahko revolucionarno dejanje pozitivnosti v trenutku, ko nam ostaja še osemnajst mesecev, preden dokončno pokopljemo planet s prihajajočo ekološko katastrofo.

Ker na albumu ne gre za klasično potovanje od uvodnih kosov do koračnic in ponovno nazaj k mirnejšim zaključkom, včasih med poslušanjem izgubimo rdečo nit. Čeprav je albumska naslovnica parodija na top hits kompilacije – torej specifično navaja vsaj občutek, ki bi odražal namero poslušanja – so J-ZBEL odgriznili prevelik kos pogače. Formulaičnost seveda ni dobra, a določen dramski lok bi lahko izpostavil, kako briljantno so povezani skrajno različni motivi in ideje.

Vožnja po avtocesti in iskanje rejvov je mitologija, ki smo je nove generacije ljubiteljev plesnih izkušenj deležne le prek odpirajočih se video arhivov in YouTube draguljev. Obenem smo predstavniki skupnosti, ki je ne brigajo žanrsko subkulturne meje rejva iz devetdesetih. Na koncu koncev smo majhni rejver Superpitcherja, ki sprašuje, ali se spomnimo ... se spomnimo stare scene, se spomnimo prejšnjega vikenda? J-ZBEL se v stilu back to the future spominjajo za nas in nova glasbena preteklost nikoli ni zvenela bolje.