Ghostly International, 2017

Tokrat s Tolpo bumov znotraj RŠ recenzentskih terminov prvič gostimo poljskega elektroakustika Michała Jacaszka, skladatelja sodobnih mešanic elektronske manipulacije in živih inštrumentacij, ambientalnega mojstra teatrske in filmske zvočne ceremonije. Jacaszkova zdaj že precej bogata diskografija je izjemno raznolika, seveda vselej predvsem znotraj pojma abstrakcije od najobičajnejših glasbenih postopkov, vendar pa gre za skladatelja, ki se vsakega posameznega dela loti izjemno osredotočeno, z jasno določenim naborom idej. Posledica takšne delovne etike je seveda telo dela, ki uhaja lahki kategorizaciji, ki ga nikakor ni preprosto označiti kot kliše, tudi ko se približuje formam, ki najpogosteje zapadejo v takšne klišeje. Zato denimo njegova ambientalna glasba vsaj v podrobnostih nikoli ne zapade v predvidljivost, zato so na drugi strani njegovi terenski posnetki vselej prizemljeni ter drobovno, zemeljsko krhko uporabljeni, in zato tudi njegova splošna elektroakustika ne teži v poenotenje, v eterično zlitje, temveč v sebi vselej ohranja določeno napetost, surovost, element raz-družitve, raz-dora, raz-bitja. Te lastnosti Jacaszku zagotavljajo veliko mero suverenosti in izstopanje v polju primerljive glasbe. Jacaszek sicer ni posebej visoko profiliran, ni prišel do toliko glav kot denimo pogosto vzporejeni Islandec Nico Mulhy, čeravno se primerjava iskreno ne zdi najbolj posrečena. Je pa Jacaszek kot Poljak, angažiran v tamkajšnji svet elektroakustične in eksperimentalne glasbe, vseeno posameznik z mogočnim izhodiščem za vstop v festivalski krog in druge razsežnosti mednarodne infrastrukture za primerljive glasbe. Pomislimo le na poljski Unsound, široko mednarodno vpliven in odmeven festival z mnogimi povezavami ter celo edicijami izvoženimi čez atlantsko lužo. Jacaszka velja torej jemati nadvse resno.

Z novo ploščo se Michał podaja v polje detajliranega loopanega ambienta, ki se hkrati približuje tudi pesemskim elementom in določeni vokalni, komorni bogatiji. Že izvorna ideja za ploščo naj bi izhajala iz misticiranega občutka branja britanske t. i. metafizične poezije Roberta Harricka. Ob branju teh pesmi naj bi Jacaszek občutil tudi dinamiko pevca, tistega, ki v glasno branih stihih išče melodijo in muzični izraz. Seveda je v zadnjih tukaj izgovorjenih besedah veliko vprašanj presečišč poezije in glasbe, vendar je ravno to najverjetneje tisto, kar se skriva za industrijsko očitnimi, stiliziranimi PR floskulami. Morda glavna lastnost tokratne plošče, ki govori v tako smer, je tista, ki same poezije pravzaprav ne jemlje kot ozko sporočilno fokusiranega stebra, temveč uporabo besed in glasu usmerja predvsem v sentiment, občutje, ki pa je hkrati tudi izrazito muzično zaznamovano, s čimer seveda Jacaszek ob izjemni izvedbi uspe tudi z obratom žanrsko stilizirane muzike same vase, ko formulaičnost in zlitje predreta mojstrski genus in raz-družitev posameznih elementov v večsmerno, a sinhrono, hkrati zemeljsko in duhovno zvenečo zvočno izkušnjo.

Naslov Kwiati sicer prevajamo kot roža. Morda gre tudi tu iskati posebnost Jacaszkovega dela, ki v kontrastu mnogim sodobnim mračnejšim raziskovanjem deluje bolj duhovno, sveto. Prva vzporednica, ki se nam razodene kot smiselna znotraj polja vidnejših sodobnih muzik, so poskusi Andyja Stotta, ko se je ta ob zadnjih dveh ploščah intenzivno spuščal v razprostiranje pesemskih funkcij vokalizacij ob omniprezentni elektronski produkciji. Vendar ta primerjava ne deluje zares, Jacaszek je tukaj vse pre-zvit, da bi podlegal rednemu pritisku klubskih ozvočenj in pastišnega šoka ne-tako-zelo-razgledanih.

Kwiati sicer neglede na vse v mnogih trenutkih predvsem ob bolj površnem poslušanju zastane v hermetičnem teku, ki močno tvega z zgrešenim vtisom razpoloženjske, blage, monotone, lepe, a formulaične eterike. Vendar so vokali treh vključenih poljskih vokalistk v celotnem kontekstu dejansko večkrat raznoliko koncipirani in umeščeni ter se nalagajo nad hrapavost fino izklesanega, tehnično izjemno dovršenega multitracka šumov, terenskih posnetkov in zelo pomembnih, dejansko prav nič nostalgičnih aranžmajev za kitare in drugo komorno inštrumentacijo. Morda najfinejša primerjava, ki se nam je tu utrnila, seveda ob globokih finesah, sta pariški duo Coco Rosie, ob momentih svoje najbolj odmaknjene in najdlje abstrahirane čudnosti, surovosti in poguma. To morda še najbolje oriše šesta skladba Soft Music, njena nežna, a dinamična repeticija in filtrirani glasovi.

S Kwiati je pred nami plošča poglobljene in tehtne elektroakustike, ki pa se spretno poigrava z robovi afektov, ki delujejo tudi daleč dlje od zgolj čiste zvočne radovednosti ...