Third Man Records, 2018 

Jack White je eden zadnjih predstavnikov ogrožene vrste – živeča in še kako delujoča rock zvezda, mitološko ekscentričen inštrumentalni virtuoz, ki je od konca devetdesetih dalje odigral pomembno vlogo v renesansi garažnega rocka in mimogrede poskrbel za plejado modernih alternativno-rockovskih himn, vključno z enim najslavnejših kitarskih riffov 2000-ih. Po več kot desetletju preigravanja in preobračanja ustaljenih bluesovsko-rockovskih smernic z bendi, kot so The Raconteurs, The Dead Weather in kakopak, sloviti The White Stripes, je leta 2012 začel svojo solo kariero, ki pa je zaenkrat ponujala bolj kot ne medle rezultate. Njegova solo albuma, Blunderbuss in kasnejši Lazaretto, sta zanemarila nekdanjo surovost in ostrino ter se kljub več povsem solidnim pesmim tudi preveč izgubljala v čustveno praznih in nostalgično derivativnih country baladah. Njegov najnovejši album pa za glasbenika, ki ga je poprej definiralo skorajda konzervativno čaščenje tradicije, pomeni velik korak naprej in predvsem navzven.

Boarding House Reach vse Whitove radikalnejše in žanrsko raznovrstne tendence, ki so bile doslej v njegovi diskografiji zastopane zgolj v obliki namigov in tihih vplivov, vrže v eno ekstatično, pulzirajočo centrifugo zvoka. Slednja je od začetka do konca neustavljivo drveča zmes hard rocka, bluesa, funka, hip hopa in elektronike – na albumu se pojavijo tudi trije spoken-word vložki, vključno z Whitovo dramatično intimistično izpovedjo, kako je v rosni mladosti prvič zaigral na klavir in zaslišal magično zaporedje tonov, podobno melodiji. Takšne in drugačne teatralne poteze – avtor glasbe zadnje pesmi Humoresque je na primer Antonin Dvořák, avtor besedila pa kar Al Capone – izrisujejo izkrivljenost in megalomanskost glasbenega univerzuma, v katerem se album godi, in to v najboljšem pomenu besede.

Kljub vstopu v povsem nove glasbene svetove pa je esenca plošče nezadržno Whitova in zgolj njegova. Single Over and Over and Over je verjetno najbolj klasično rockovski komad na albumu, kar je razvidno tudi iz dejstva, da je bil napisan že pred več kot desetimi leti in namenjen bodisi Stripesom bodisi celo zasedbi The Raconteurs. A ta na papirju povsem tradicionalno zveneča pesem v izvedbi Jacka Whita leta 2018 postane opremljena s skoraj queenovsko pretiranimi back vokali, bolj umirjena What’s Done is Done pa formo akustične balade, ki bi se zdela povsem na mestu na Whitovih predhodnih izdelkih, podloži s sintetičnimi elektronskimi bobni. Rezultati teh eksperimentov so ob prvem poslušanju pogosto presenetljivi in tudi konfuzni, a redko razočarajo – ta pustolovski duh najbolje poosebljajo razigrane kompozicije, kot je Corporation, ki se od začetnih funky riffov sprehodi do sirensko zavijajočih kitar in bliskajočih krikov: »Who’s with me?!«

»Hello / Welcome to everything you've ever learned« pravi distopično robotski glas, ki zveni kot vodja izobraževalne ustanove v Huxleyjevem Krasnem novem svetu, preden nas Jack White ob spremljavi grmečih basov  popelje v neke vrste futuristično-fašistični govor: »Do you want everything? Then, you can have everything.« Pesem je zagotovo svojevrstno ciničen komentar na zaskrbljujoč razvoj človeške vrste in njenega odnosa do znanja, a je hkrati tudi popoln manifest za celoten album, čeprav ni povsem jasno, v kolikšni meri je to Whiteov zavestni namen. Res se zdi, kot da nam Jack White pokaže vse, kar se je kadarkoli naučil, da je torej nova plošča mnoštvo glasbenih informacij, pomešanih skupaj v zgoščene tvorbe tesno nadzorovanega kaosa.

Seveda tako brezkompromisen avtorski izdelek prav zaradi dotičnega ni povsem brez napak – začetna Connected By Love, na primer, je kljub dramatičnosti presenetljivo zadržana in toga glede na preostanek albuma, pa tudi o tako tehničnih kot liričnih sposobnostih Whitovega rapanja – da, prav ste slišali, rapanja – na Ice Station Zebra bi se dalo debatirati. S tem projektom se White definitivno oddalji od dela svojih ustaljenih oboževalcev, zagotovo pa tistih, ki še zmeraj čakajo njegov veliki comeback v čase in slog The White Stripes. A hkrati je album nesmiselno zavreči kot prenapihnjen egotrip in krizo srednjih let relativno ostarelega rockerja, saj ravno ta pozicija Whitu omogoči, da sploh doseže glasbene višine in predvsem širine, po katerih prej sploh ni posegal. Jack v vlogi muhastega žanrskega žonglerja zveni neverjetno sproščeno in samozavestno, in to sproščenost zagotovo občuti tudi poslušalec.

Saj ne, da White že dolgo prej ni igral vloge teatralnega ekscentrika - spomnimo se črno-rdeče-bele barvne sheme, ki je definirala vse naslovnice diskografije Stripesov, in monokromatske modre, prisotne na njegovih solo izdelkih - ali pa posebne vinilne izdaje že precej pompoznega albuma Lazaretto, ob predvajanju katerega se je nad ploščo projiciral hologram angela. A če je bil njegov prvi uradni projekt, self-titled plošča The White Stripes, utelešenje garažnega minimalizma – torej dobesedno par glasbenikov, ki žge po svojih inštrumentih –, potem Boarding House Reach zveni kot končna postaja tega več kot 25 let trajajočega nanašanja stilov, žanrskih tendenc in glasbenih plasti; končna postaja Whitove osvobojene virtuoznosti, ki se metaforično zagotovo nahaja nekje v vesolju ali v prihodnosti. Jack White tako na svoj način popravi tako ukalupljenost Blunderbussa kot odtujenost Lazaretta in po dolgem času zveni tako osredotočen, kot je bil v časih The White Stripes. Posledično poskrbi ne le za svoj daleč najboljši solo izdelek, ampak tudi za najbolj eksperimentalno razigran trenutek svoje dolge in plodne kariere.