JACKIE LYNN: JACQUELINE

JACKIE LYNN: JACQUELINE

Recenzija izdelka
21. 4. 2020 - 19.00

Drag City, 2020

 

Fiktivna delikventka na begu nas ošinja s svojo prvo skrivnostno avtobiografsko izpovedjo.
 / 8. 9. 2016

Chicaška glasbenica Haley Fohr se s svojim premišljenim metaforičnim jezikom, impozantnim glasom in harmoničnimi glasbenimi aranžmaji te dni na prizorišče vrača pod psevdonimom Jackie Lynn. Ekscentrična in nepredvidljiva albumska protagonistka Jackie je v tančico mita zavita posameznica, ki se skozi tematsko osredotočen narativ giblje neobremenjeno in brez posebnih eksistencialnih pomislekov. Svet protagonistke je avtonomen in nedotakljiv, vse dokler ga Fohr z injekcijo lastnih občutij ne prebode sama. Tako poslušalcu omogoči vpogled v notranji boj zamišljene figure, mu jo subtilno približa in jo uprizori morda celo bolj oprijemljivo, kot bi lahko resnično osebo. Podobno kot Circuit Des Yeux, avtoričin verjetno bolj prepoznaven umetniški psevdonim, je tudi Jackie Lynn prepričljivo skovan karakter, ki letos obeležuje svoj drugi albumski projekt Jacqueline.

Na predhodni plošči Jackie Lynn, ki je izšla pred štirimi leti, smo skozi prvoosebno izpoved spremljali izginulo mlado kantavtorico, ki se je v svojih vsebinsko podhranjenih pripovedih predstavila kot žrtev nezgodnega ljubezenskega razmerja z manipulativnim lokalnim preprodajalcem drog. Filmski zvenski imaginarij je na plošči predstavljal odskočno desko za globok potop v dinamiko čustvenega sveta protagonistke, ki se je v begu pred oblastmi soočala z občutki obžalovanja, sramu in maščevanja. Z zavojem v nekaj optimizma pa je Fohr v sklepnem delu prve plošče poslušalcu namignila, da za njeno izumljeno dvojnico v bližnji prihodnosti vendarle obstaja upanje, da se bo uspela otresti stiske.

O tem priča tudi januarja letos objavljen video za skladbo Casino Queen, ki predstavlja prolog v novi album. Jackie se po padcu pobere s peščenih tal in se že v naslednjem kadru znebi svoje kantrijaške oprave, ostriže se, nadene si bleščečo obleko in obrazno masko ter postane Jacqueline. Zvenska kontinuiteta med predhodnim in novim projektom je sicer v precejšnjem razmaku, a omenjeni video razodeva vsebinsko povezavo - osrednja figura se je torej otresla preteklosti, si nadela nov obraz in se z duhovi svoje preteklosti pomerila ob igralni mizi. Očarljiva in skrivnostna muza se nato po vzpodbudnem uvodnem obračunu navdušeno poda na vožnjo skozi urbano krajino, polno spominov in bridkih zgodb. 

Ko se v ploščo poglobimo, ne spoznavamo le prerojene protagonistke, temveč tudi nov, neobičajno eklektičen milje zvena, ki je prežet s plesnimi beati ter številnimi bolj ali manj prepoznavnimi instrumentalnimi referencami. Pretežno se v skladbah še vedno najdemo na stičiščih več zelo različnih ustvarjalnih pristopov, značilnih za Fohr tako na albumski predhodnici Jackie Lynn kot na ploščah Circuit Des Yeux. Slojevito zankanje krasijo elektronski utrinki, sanjavi zavoji akustične kitare in bohotni godalni aranžmaji. Odzveni južnjaškega bluesa se tokrat umikajo v ozadje, v ospredje pa pronicajo že skoraj galaktične klaviature ter ritmi sintetičnih tolkal. Globlje v instrumentalne aranžmaje, za katere so vnovič odgovorni Cooper Crain, Rob Frye in Dan Quinlivan iz zasedbe Bitchin Bajas, se kompromisno tokrat umika tudi značilen avtoričin močan, izvenzemeljski in impulziven vokal.

Sicer je kljub relativno avanturističnim zvočnim smernicam nove plošče težko zaobiti opazko, da umanjka nekaj drznosti ravno v vokalnih aranžmajih. Silovite vokalne eskalacije, s katerimi je Fohr bogatila vse svoje dosedanje stvaritve, na plošči Jacqueline potisne ob bok. Potovanje skoz album je za poslušalca zato izraziteje hipno, mimobežno oziroma skoraj brez zapomnljivih referenčnih postankov. Osrednji aduti plošče so namreč skladbe, v katerih se nostalgični melos umakne presunljivemu glasu avtorice. V skladbah Dream St., Short Black Dress in Control smo denimo priča dobrodošlim kontrastom med nežnim šepetom, nepredvidljivimi vzkliki in krčevitim rjovenjem.

Tišja navzočnost glasu, ki se na plošči razprostira tako skozi meditativne kot tiste redke eksplozivne kompozicije, vzbudi občutja spokojnosti in nostalgije. S poskoki nad harmonična vokalna ravnovesja je avtorici uspelo skovati doživeto in avtentično entiteto, trio iz Bitchin Bajas pa z vznesenimi, turbulentnimi aranžmaji učinkovito uprizori različne scenarije, ki jih protagonistka premešča med vožnjo. Lucidna uprizoritev protagonistke Jacqueline, ki je v pozni noči na sledi za neopredeljenim ciljem, je iz skladbe v skladbo vse bolj dotakljiva.

Že omenjena uvodna Casino Queen je najglasnejša in melodično najbolj ambiciozna skladba na plošči, skladba, v kateri spoznamo našo popotnico protagonistko. Kitarsko spogledljiva in v barskem slogu zasnovana skladba Sugar Water je še najbližje zvenskemu repertoarju z albumske predhodnice Jackie Lynn. Obe skladbi vzbujata sproščeno in družabno vzdušje, h kakršnemu je Jackie stremela že v zgodbi s prejšnje plošče.

S sanjavo skladbo Dream St. se soočimo z drugim, meditativnim obličjem plošče, ko sledimo protagonistki na njeni poti. Vtis premičnosti v tej kompoziciji poustvarjajo čudovite stopnjevite godalne silhuete, nad katerimi Fohr kar lebdi s svojim prav srhljivo globokim glasom. Oddaljena od poznanega okolja si protagonistka nato v eksplozivni skladbi Short Black Dress nadene oblačilo, v katerem se znova počuti odločno, neuklonljivo, in tako nadaljuje vožnjo v sončni zahod. V uspavankah Lenexa in Diamond Glue Fohr s strpnim niansiranjem melodičnih segmentov vživeto ponazori počasno vožnjo čez opustošeno krajIno, v kateri človek še vedno uzre življenje, kakršnemu ne gre ničesar zavidati. Sedemminutni psihedelični jam Odessa predstavlja zelo dobrodošlo popestritev. V skladbi Traveler's Code of Conduct se nato znova vzpostavi melanholično ravnovesje, Jacqueline pa tu kar brsti s številnimi napotki za novopečene sotrpine popotnike. Lik protagonistke najbolj otipljivo predstavi sklepna skladba Control, v kateri Fohr s pronicljivim, z žalostjo obteženim glasom skoraj zedini lastno in namišljeno identiteto protagonistke plošče. 

Prvinska občutja, strah pred monotonijo in umik v samoto so vsekakor osrednje teme plošče Jacqueline. S postopnim razgrinjanjem iskrenih eskapističnih misli avtorica ne gnete le sveta mitologizirane entitete, temveč nagovarja vse, ki nas osredotočen - pa četudi zamišljen - upor obče sprejetemu varnemu zavetju družbenega vsakdana še kako vznemirja. Drobce iz življenja doživeto portretirane protagonistke z odstiranjem vrhnjih čustvenih plasti morda najdemo tudi v sebi. V jedru rutiniran, utesnjujoč, destruktiven vsakdanjik, ki ga na plošči tako učinkovito upodablja preplet spokojnih in veličastnih viž, izzove v nas strašljiv spopad, s katerim smo se vsaj sem in tja vsi primorani soočiti.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.