JACOB COLLIER: DJESSE (VOL. 1)

Hajanga Records, 2018

Djesse je v svojem bistvu zgodba o popotovanju. Je pa tudi naslov prvega dela sage štirih napovedanih zvočnih zgodb londonskega wunderkinda Jacoba Collierja. Marsikdo bi se morda lahko obregnil ob domnevno lahkomiselno rabo izraza wunderkind, vendar je ta v Jacobovem primeru nedvomno na mestu. Ta je svoj prvi album In My Room, ki ga je sam produciral, aranžiral in na njem odigral vse inštrumente, izdal leta 2016, ko je bil star 21 let. Leto kasneje je za svoje aranžmaje prejel dva grammyja in bil vključen na programe koncertov z velikimi imeni, kot sta denimo Chick Corea ali Herbie Hancock. Za album Djesse je Jacob sodeloval s skladateljem in dirigentom Julesom Buckleyjem in orkestrom Metropole Orkest. Vso glasbo pa je spet produciral, aranžiral in orkestriral Collier sam. Na plošči sodelujejo še španska a cappella skupina Voces8, Laura Mvula, Hamid El Kasri in Collierjeva mati Suzie Collier.

Začnemo lahko s poskusom žanrske opredelitve albuma. Jacob svoj navdih črpa iz izrazito širokega spektra glasbe, kar na podlagi določenih zvočnih arhetipov opazimo že ob površnem poslušanju albuma. Marsikdo bi morda oporekal tezi, da je album Djesse (Vol.1) v svojem bistvu globoko eksperimentalen, kar bi bila morda posledica vrhunske produkcije in aranžmajev. Kot tipičen primer naj izpostavimo reinterpretacijo skladbe Every Little Thing She Does Is Magic. Lahko bi trdili, da je ta skladba na albumu le pre-aranžirana, da morda izživlja nekakšen kliše ali da vzbuja asociacije na Disneyjeve risanke. Morda lahko raziskovalno naravo te glasbe naivno zavrnemo ravno na podlagi Jacobove potopljenosti v harmonijo; če razumemo spevne in veličastne kompozicije kot zgolj lišp, pa nam umanjka ideja vsebine. O čem tu govori ustvarjalec, če privzamemo idejo, da je glasba v osnovi predvsem metaforična? Zdi se, da govori o dolgem popotovanju in naposled vračanju domov.

Na Youtubu hitro najdemo kateregakoli izmed intervjujev, v katerih Jacob razlaga svoje razumevanje harmonije. To morda postavi poslušanje albuma v določen kontekst. Morda ravno premosti dvom o njegovi raziskovalni naravi. Naenkrat opazimo pozornost, ki jo ustvarjalec namenja lastnim stvaritvam. Zdi se, kot da je tako potopljen v glasbo, da je sam pravzaprav na nek način poosebljena glasba. Ustrezna analogija bi bil morda otrok, ki ni zgolj odlično opravil vse domače naloge, temveč je obenem napisal še šolski učbenik ali dva.

Ob vsem tem pa Collierjev pristop, njegovi mladosti navkljub, ni naiven v smislu larpurlartizma. Ravno nasprotno. Njegovo posvečanje pozornosti podrobnostim obsega celo zadeve, kot je frekvenca uglasitve, ki jo tekom skladb spreminja, da bi dosegel občutje, ki poslušalca tako rekoč vsrka v ustvarjalčevo sobo. Zavidanja vredno je že zgolj njegovo razumevanje harmonije in delovanja zvoka. To počne na izredno lahkoten in intuitiven način. Če bi si danes drznili komu pripisati lastnost glasbenega genija, bi jo najverjetneje lahko pripisali Collierju.

Ideja, ki se v njegovem razumevanju glasbe pojavi precej pogosto, je ideja dihotomije. Dihotomija se v njegovih kompozicijah pojavlja na večih ravneh. Najprej morda že v rabi same harmonije. Ne pozabimo vseh memov, ki so vznikli iz Collierjeve povezave z vzpostavitvijo pojma negativne harmonije, in vseh Youtube videov, ki so sledili in pojasnjevali negativno harmonijo in njen potencial v praksi. Naj pojasnimo, v bistvu ne gre za nič drugega kot za dihotomično koncepcijo klasične harmonije. Jacob sam večkrat poudari harmonsko gibanje skladb kot potovanje nekam in nato vračanje domov. Oddaljevanje in približevanje. Negativna harmonija v tem primeru služi zgolj kot kompozicijsko orodje za oris različnih čustev v glasbi. A tudi takšno razumevanje dejansko izhaja iz dihotomije, zrcalne preslikave tonov in posledično funkcij akordov glede na os tonalnega centra.

Drugi moment prisotnosti dihotomije pa se izkaže na nivoju sporočilnosti same. Z mislijo na občutke, ki jih glasba naslavlja. Jacob to v nekem intervjuju oriše z anekdoto iz časa, ko se je pripravljal na vlogo v operi Benjamina Brittona The Turn of the Screw. Igralci so morali v nekem trenutku na papir izpisati svoja najmočnejša čustva, povezana z nekim prizorom. In spet tu v igro vstopi zrcalnost v obliki polarno nasprotnega čustva, s katerim so morali igralci naknadno na novo interpretirati prizor. Na prvo žogo je šlo torej za prikazovanje žalosti z veseljem. Za igranje s percepcijo prejemnika.

Album Djesse (Vol.1) pa kljub modernosti zaznamuje nekakšno brezčasno, sinatrovsko popevkarstvo in zaznamuje ga tudi preplet akademskih, intelektualnih in čustvenih komponent. Raziskovanje je tu postavljeno v abstrakten prostor, zakrit s številnimi plastmi vsega, kar pravzaprav glasba lahko je. Nedoumljiv prostor, prepreden z nizom asociativnih bližnjic, ki vznikajo iz izvirnega in navdihujočega vpogleda skladatelja. Jacob ustvarja mojstrsko ravnovesje med potencialno kompleksnostjo ustvarjanja in dostopnostjo glasbe širši množici. Na ta način bi si akademiki lahko le razbijali glave s transkripcijami in analizami. Ostali pa se le zavijemo v toplo odejo in zasanjano strmimo skozi okno v mrzlo mesto, poslušamo komad Once You, dokler ta zaradi preobjedenosti ne izgubi svojega čara. Kot pravi Collier v skladbi Everlasting Motion, več kot razmišljam o tem, manj vem.