Jacques Greene: Dawn Chorus
LuckyMe, 2019
Kanadska elektronska scena, vsaj tista, povezana s klubsko plesno kulturo, ni bila nikoli globalna velesila, kljub temu pa na njej vsakih nekaj let vzniknejo producenti, ki jim z inovativnostjo in drugačnostjo uspe prodreti v svet. Še pred sceno je bil Richie Hawtin, sicer pomembnejši za zgodnji detroitski techno kot za kanadsko dogajanje, pozneje denimo microhouse veteran Akufen, v zadnjem desetletju pa lahko izpostavimo nekdanja kolega pri odmevni londonski založbi Night Slugs, nedavno upokojenega Egyptrixxa in Jacquesa Greena. O Greenovi novi, drugi dolgometražni plošči so na dveh uglednih portalih za elektronsko glasbo zapisali skoraj diametralno nasprotni mnenji. Na enem so pohvalili njegov pogum in radovednost, na drugem pa so bili polni pohvalnih besed glede tega, da raje, kot da bi skakal po novih trendih, ostaja zvest samemu sebi. Pritrdili bi lahko obema. Ker bi se kak komad z nove plošče zlahka znašel na zdaj že skoraj tri leta starem prvencu (in obratno), Greene vsaj na prvi posluh ni radikalno drugačil izraza. Je pa plošča Dawn Chorus s čisto tehničnega, producentskega stališča za Philippa Aubin-Dionna - to je namreč Greenovo pravo ime - vendarle občuten korak naprej.
Sam je pri primerjavi obeh albumov pragmatičen: »Kot producent sem šel z novo ploščo izven svoje cone obdobja, toda hkrati v glasbi pač vedno ostane del mene.« Ja, po poldrugem desetletju ustvarjanja glasbe v intimi svoje domače sobe je Greene dobršen del nove plošče posnel v losangeleškem studiu svojega dolgoletnega prijatelja Hudsona Mohawka, pri čemer sta bila bolj kot sam studio menda pomembna interakcija s tamkajšnjimi glasbeniki in kolektivno, komunsko razpoloženje. Imena sodelavcev, kot so pevka in tekstopiska Juliana Barwick, čelist, skladatelj in producent Oliver Coates, elektronski producent Machinedrum, kanadski reperski ekstremist Cadence Weapon ter r&b vokalistki Ebhoni in Rochelle Jordan, tudi tokrat ne skrivajo tega, da ima Greene rad glasbene posebneže. Veliko število sodelujočih glasbenikov pa ne pomeni, da je producent, ki je v preteklosti vzorčil že posneto glasbo, posnel tipičen album sodelovanj. Čeprav je v skladbah vsak sodelujoči glasbenik pustil nekaj svoje senzibilnosti, ni nobenega dvoma o tem, da je imel kreativno krmilo ves čas trdno v rokah Greene. Če so nekateri že po prejšnji plošči napovedovali, da je le še vprašanje časa, kdaj bo projekt prerasel v bend, je Greene z novo ploščo zdaj na nek način res videti kot vodja benda po vzoru denimo Anthonya Gonzaleza in njegovega projekta M83.
O takšni kolektivni logiki glasbenega ustvarjanja je ob izidu plošče Dawn Chorus razmišljal tudi Greene. Menda je dobršen del navdiha za ploščo našel v stilu shoegaza zasedb Slowdive in My Bloody Valentine, še lepši primer kolektivnega ustvarjanja pa je bila zanj zasedba Massive Attack. Zakaj ravno bendi, ki so glasbeno dogajanje prevetrili v devetdesetih? Menda zato, ker je bilo to zadnje desetletje, v katerem je format albuma še držal svojo veljavo. In zato, ker je v času snemanja nove plošče pač poslušal glasbo omenjenih zasedb. To sicer ne pomeni, da je Greene potegnil križ čez plesno elektroniko. Podstat novih skladb je še vedno izrazito plesna, kar brezkompromisno napove že uvodni komad, ki s postapokaliptično kombinacijo bogate sintovske melodike in breakbeatovske ritmike močno spomni na hit Gosh Jamieja xx-a. Po rejverski senzibilnosti stare šole še bolj dišita skladbi Do It Without You in Night Service. V zadnji zloži Cadence Weapon na tehno ritem in acid cvrčanje celo rime o klubski izkušnji, s čimer se skladba lepo vpne tudi v izhodiščno premiso albuma. Greene ni posnel glasbe za v klub, temveč, kot pravi, glasbo o klubu. Glasbo, ki si jo zavrtiš po odhodu iz kluba, ko med vožnjo domov opazuješ zoro. Ja, glasba s plošče Dawn Chorus je izrazito atmosferična, pri čemer si je Greene pomagal tudi s terenskimi posnetki, s katerim subtilno razširi že tako zelo pestro zvočno paleto.
Če je na Greenovih malih ploščah običajno v ospredju plesna funkcionalnost, ta na novi plošči zavzame skorajda nekakšno simbolno vlogo, kot opomnik na to, da je kanadski producent svoj okus pilil s poslušanjem 90's elektronike. Toda ker je to dediščino odkrival retrospektivno in ker se je vmes ukvarjal tudi z novejšimi izpeljankami bass glasb, glasba kljub izrazito nostalgičnim vzgibom nikoli ne učinkuje postarano. Dawn Chorus najbrž ne bo nagovoril elektronskih zanesenjakov, ki ves čas iščejo novosti, nedvomno pa gre za eno najlepših in najbolj dodelanih elektronskih plošč lanskega leta.
Dodaj komentar
Komentiraj