Crammed Discs/Matrix Music, 2012

Glasbo iz Tanzanije na naših odrih slišimo bolj sporadično. En delček tamkajšnje slogovno razvejane godbe smo imeli priložnost slišati leta 2004, ko je na Drugi godbi gostovala zasedba Culture Musical Club s pevko Bi Kidude. Omenjena zasedba sodi v zvrst »tarab«, ki je vzniknila med islamskim prebivalstvom. Isti festival pa nam bo letos znova omogočil vpogled v aktualno dogajanje v Tanzaniji, saj bo k nam 24. maja pripeljal zasedbo Jagwa Music, ki igra slog »mchiriku«.

Gre za izredno ritmično in razplesano godbo, temelječo na stari plesni obliki »chakacha«, podprti z retro zvenečimi Casio klaviaturami. Spodbuda za nastanek tega sloga v začetku 90. let prejšnjega stoletja je bila prav široka razširjenost oziroma dostopnost Casio klaviatur. V naboru bobnov in tolkal najdemo tako tradicionalna glasbila kot številna doma narejena, improvizirana tolkala. Zaradi rečenega, torej doma narejenih glasbil in združevanja akustičnih in elektronskih inštrumentov, početje Jagwa Music primerjajo s slogom congotronics, katerega najvidnejše predstavnike Konono No 1 smo pri nas lahko slišali kar dvakrat.

Kljub tej povezavi je treba povedati, da se Jagwa Music zvočno precej razlikuje od congotronics bendov. Če je pri slednjih v ospredju doma prirejeno oziroma z dodatki predelano glasbilo likembe – svojevrstna različica afriškega palčnega klavirja – iz katerega izvabljajo precej surov, kovinski in umazan zvok, so pri Jagwa Music v prvi slišni liniji neustavljivi ritmični vzorci, odigrani na številnih tolkalih. In kajpak vodilni vokal MC-ja, ki se suka in vije čez ritmično podlago, ozaljšano s preprostimi in ponavljajočimi se linijami Casio klaviatur.

Tako pri congotronics kot pri Jagwa Music je tako najti podobnosti v poudarku na perkusivnosti in ponavljanju, a congotronics bendi s težkim, malone industrijskim zvokom ustvarijo svojevrstno atmosferičnost, ki je toliko bolj poudarjena v njihovih povečini daljših komadih. Po drugi strani pa Jagwa Music s ponavljajočimi se ritmi dosegajo drugačno omamnost, tako, ki nas sili k plesanju. V glasbi benda je čutiti duh neposrednosti, saj ponavadi igra na pouličnih nastopih, kjer si glavni pevec pomaga še z megafonom, iz katerega njegova angažirana besedila o težavah življenja navadnih ljudi, brezposelnosti, alkoholizmu in aidsu še bolj jasno pridejo do poslušalcev.

Album »Bongo Hotheads« je uradni mednarodni prvenec benda Jagwa Music, ki je pred tem za domači trg posnel kopico kaset. Album dejansko odlikuje zvok, kakršnega bi pričakovali s kake stare kasete. Kaže, da so pri založbi želeli ohraniti prvinski, neotesani, zelo bazični zvok zasedbe. Tovrstna poteza pa posnetkom še dodatno prida retro štimungo. V tako postavljeni zvočni sliki so denimo klaviature potisnjene precej v ozadje, medtem ko so bobni, kot že omenjeno, v ospredju, praktično na isti ravni kot vokal.

Zaradi občutka repeticije terja album večkratno poslušanje, saj imamo sprva občutek, da so si komadi precej podobni. Pa tudi po večkratnem poslušanju ostane vtis, da pri nekaj komadih bendu ni uspelo ustvariti zanje značilne intenzivnosti in občutka vrtoglavosti. Na srečo je teh komadov res le nekaj. Zares pa band navduši v daljših skladbah, denimo v zaključni devetminutni »Zubeida«, kjer se vokal pogosto umakne domiselnim hipnotičnim solističnim vložkom in si želimo, da se komad sploh ne bi končal …

Jagwa Music slovijo po neverjetno energičnih nastopih, s katerimi so med drugim ozaljšali sloviti Roskilde Festival, kjer so svoj koncert podaljšali vse do zgodnjih jutranjih ur oziroma uradne policijske ure na tem festivalu. Referenca, torej, ki nam da upati, da se bend v živo zna izogniti občutku že slišanega in še bolj poudari svoje najboljše prvine: udarnost, simpatično neposrednost in dih jemajoče nore plesne ritme. Priložnost za preverbo se, kot omenjeno, ponuja na letošnji Drugi godbi, na kateri bodo Jagwa Music nastopili 24. maja v Kinu Šiška, ko bo tam koncertiral tudi pevec Aurelio s svojim The Garifuna Soul Bandom.