Bella Union, 2016

Umeščanje zasedbe Jambinai v post-rock je do neke mere ustrezno, pa vendar gre za poenostavitev. Trio se resda mestoma poslužuje klasičnih post-rockovskih obrazcev počasnega grajenja atmosfere do v nebo vpijočih ekstatičnih izbruhov, pa vendar je južnokorejski bend precej več kot to. V svoj unikatni in nemudoma prepoznavni zven namreč poleg klasičnega bendovskega inštrumentarija vpleta tradicionalna korejska glasbila. S pomočjo haeguma, violini podobnega inštrumenta, nekakšnih basovskih citer geomunga, ter bambusove piščali oziroma flavte piri, se mladi trojec spretno sprehaja med poljema tradicije in sodobnosti. Pri tem ustvarja temačne in eksotične, dezorientirajoče, spet drugič pa naravnost očarljive pasaže, žanrsko pa se med drugim dotika metala, post-hardcora in celo hip-hopa.

Plošča A Hermitage je agresivna in nabita z energijo. V uvodni skladbi Wardrobe v uho pljusne nakompresiran zvok butajočih bobnov ter obris vokalne linije, iz katere se kmalu porodijo nebrzdani kriki. Zvok je gost, nasičen, ozračje skorajda nu-metalsko. Bend tudi v drugi skladbi Echo of Creation ne popušča niti za ped. Med grozečim mletjem in rušenjem svetov predirljivo ječi haegum Bomi Kim, dokler v prvi plan ne stopi doslej še nikdar slišani falzet vokalista, kitarista ter flavtista Ilwoo Leeja. Sledi bombastičen crescendo, trio pa nekaj podobnega ponovi tudi v naslednji, bržkone najbolj predvidljivi skladbi albuma. Toda prav eksotika tradicionalnih inštrumentov Korejce bistveno odmika od zvena post-rockovskih sodobnikov ter dolgočasja, obenem pa se zdi, da zlahka dosegajo prenekaterim bendom tako izmuzljivo veličastnost in mistiko.

Privlačnost Jambinai, ki so v okviru Druge godbe pred nekaj leti nastopili v ljubljanskem klubu Channel Zero, pa ne leži le v zvočnem razkošju, temveč tudi v izjemni čustveni intenziteti. V skladbi Abyss gostuje korejski hip-hoper Ignito, ki preko ciklične ritmike s strupenim sikanjem ustvarja militantno vzdušje. S kakofoničnim nojzom ga bend v nadaljevanju še podkrepi in evocira vojne grozote, iz katerih se lahko neizogibno rodita le bolečina in žalost, ki sta mojstrsko pričarani v skladbi The Mountain. A meja med žalostjo in jezo je pogosto zelo tanka, kar Jambinai s svojo dinamiko uspešno uprizarja. Zvok je tudi v abrazivnih, brutalnih delih razločen, celo boleč. Slišimo vsak pisk, cvilež in pok, zaradi česar je pričujoči dolgometražec vse prej kot enostaven in lahko prebavljiv, a obenem tako bogat, da vztrajnost tudi nagradi.

Zdi se, da Jambinai najboljše vedno prihrani za konec. Precej bolj umirjeni, introvertirani prvenec Differance, je trio zaključil z meditativno epopejo Connection, A Hermitage pa zaključujeta skladbi Naburak in They Keep Silence – slednjo smo nedavno lahko poslušali tudi kot RŠ hit.

Komad Naburak je pravzaprav uglasbena nočna mora, pri čemer neskončno brezno teme ustvarja predvsem Eon Youg Sim z geomungom. Sim sprva narekuje tempo, kasneje pa z lastno ritmiko pobezlja v nek drug, peklenski svet. Geomungo, ki je v zvočni sliki Jambinai skoraj najprezentnejši in najzanimivejši inštrument, pride do izraza tudi kot perkusivno glasbilo. Sim po njem tolče z bambusovo palčko, trka in ustvarja srhljivo pokanje ter tako privleče do gomazečega epiloga te 7-minutne glasbene grozljivke.

Bes in angažiranost, ki prevevata ploščo, sta zares odlično povzeta tudi v zaključnem komadu They Keep Silence. Navdahnila ga je nesreča tankerja Sewol, v kateri je umrlo več kot 300 ljudi, pri čemer je korejska vlada o pravih okoliščinah tragedije enostavno molčala. Trio pa je v omenjeni skladbi vse prej kot tiho. Pod zloveščim, mantri podobnim Leejevim vokalom, se repetitivno vrtinči geomungo, ki ga preči kričeči haegum. Ambient je klavstrofobičen, zadušljiv, Jambinai pa nepopustljivo vztrajajo, kot bi se oglašali namesto ujetih pod vodo.

Z drugo ploščo je južnokorejska zasedba zopet razkrila svoj raziskovalni duh, ki nemirno koplje in še bolj dovršeno kot poprej spaja elemente starega in novega. Najverjetneje bo A Hermitage za nekatere preveč intenziven, agresiven in naporen, kar je glede na vse, čemur smo v priča v osmih skladbah, povsem razumljivo. Kljub vsemu pa razveseljuje predvsem popestritev in vitalizacija, ki jo Jambinai vnaša v sicer precej zdrgnjeno post-rockovsko godbo.