Republic, 2013

Britanskemu mladeniču Jamesu Blakeu se je življenje v zadnjih letih nedvomno obrnilo na glavo. Od trenutka, ko je kot sila perspektiven londonski producent zarezal v svet plesne klubske glasbe, se njegov pohod praktično ni ustavil. Tako kot se ni ustavil njegov razvoj ali daljnosežni glasbeni pogled, ki sta ga družno uspela umestiti med najperspektivnejše sodobne avtorje. Zato se danes dozdeva, da je od serije malih plošč iz leta 2010, polnih inspirativnih prebliskov, ki so začele utrjevati njegovo dubstepovsko vizijo, preteklo veliko več časa kot sicer. In to predvsem zato, ker se je James Blake v pičlih nekaj letih uspel izoblikovati kot vsestranski zvočni umetnik s samosvojim avtorskim izrazom.

Toda pot Jamesa Blakea navkljub vsemu ni tako enostavna. Tako kot ni enostavno reči, da je James Blake klasičen producent. Temeljni preskok v njegovem izročilu namreč ni izključno producentske narave. Slednjega predstavljajo zastavljene forme znotraj katerih vedno znova išče svojo izrazno moč. Tako je na istoimenskem prvencu dubstepovske primesi vkomponiral v nov žanrski derivat kot popotnico k novim oblikam pop izročila ter na ta način ustvaril poligon, znotraj katerega je lahko preizkušal najrazličnejše ideje. Njegova dubstepovska tradicija se tako ni ohranjala toliko v sami glasbi, kot v njenem idejnem jedru, atmosferi. Blake je na turobno zvočno platno izrisoval impresije soulovskih, R&B, folk in synthpop korenin ter pri tem ostal samosvoj, prvinski. Z vključitvijo lastnega vokala je glasbi dodal tudi osebno komponento ter se v svojih interpretacijah približal veliko bolj, pogojno rečeno, tradicionalnim avtorjem, kakršna sta Justin Vernon in Antony Hegarty.

Overgrown tako v svojem jedru nadaljuje, recimo ji, kantavtorsko vlogo, a se Blake pri tem ni ustavil. Pred izidom je na spletu izdajal skladbe, se povezoval z najrazličnejšimi avtorji ter v težnji po izpopolnjenju preizkušal ideje na obeh polih lastnega izrazja. Overgrown tako ne vpeljuje več tišine kot osrednjega gradnika, znotraj katerega je James na predhodniku živo izrisoval svojo subtilno plat, marveč slednjo goji na osnovi precej bolj kohezivnih in manj svobodnih struktur, s čimer še znatneje izpostavlja popovski pridih. Jedro plošče tokrat ustvarjajo precej bolj izpostavljena dinamika znotraj pop skladb ter bogatejše in znatnejše zvočne slike, ki v svoji večplastnosti veliko bolj izpostavljajo njegov avanturistični duh. Osrednja nota albuma Overgrown je tudi melodija, ki jo Blake niza skozi čudovite vokalne linije in s pomočjo katere obračunava tudi s takšnimi osebnimi tematikami, ki zadevajo njegovo mlado glasbeno kariero. "I don't want to be famous," prepeva v uvodni skladbi Overgrown ter jasno nakazuje, da ga v glasbi zanima še vse kaj drugega. In če gre soditi po plošči Overgrown, lahko verjamemo, da nas bo Blake v svoji maniri razvajal še dolgo.