JAMES BLAKE - THE COLOUR IN ANYTHING

JAMES BLAKE - THE COLOUR IN ANYTHING

Oddaja
20. 5. 2016 - 19.00

Universal, 2016

 

Ob manjšem navalu albumov visoko profiliranih artistov, smo dva tedna nazaj prejeli še enega. Govora je o novi plati Jamesa Blakea, ki se je z izjemo nekaj komadov, ki jih je javnosti ponudil le dni pred izdajo, in skladbe Modern Soul, pojavila skoraj neslišno. Kot po naključju je bilo J.B.ju za name recognition tokrat poskrbljeno, saj je Beyonce le teden pred njim prav tako nenapovedano izdala svoj šesti studijski album Lemonade, na katerem zapoje tudi Blake. Poleg tega se je njegovo ime v letih po plati Overgrown pojavljalo v številnih intervjujih, twitter postih in raznih sodelovanjih z znanimi hip hop in R'n'B glasbeniki.

Od Overgrown dalje Blake ni ravno počival. Poleg raznih sodelovanj in materiala, ki ga je pripravljal za nov album, je lani izdal EP z naslovom 200 Press. Ta izdaja morda nakazuje avtorjevo odkrivanje novih kontinentov elektronske glasbe na polju 4x4 ritmov, ki se od daleč spogledujejo z dubstepom njegovih prvih treh epjev, morda pa je bil to le mimobežni material, ki ga je izdal, da se njegovi fani ne bi dolgočasili; to presodite vi, a na novem albumu se dobro sliši, da je od plošče Overgrown James glasbeno precej odrastel.

Ko albumu prisluhnemo prvič, se nam lahko zdi predolg. Prvič je namreč njegov izdelek daljši od ene ure. Dolg je celih 75 minut, kar pomeni, da moramo skoraj pol drugo uro spremljati Blakeove čustvene izlive in samorefleksije. A ta nekoliko daljši časovni interval je na plati lepo zastavljen. Album namreč sestavljata dve dopolnjujoči se polovici.

V prvem delu je še vedno prisoten tisti stari otožni Blake s trpečimi besedili ter premikanjem med grandioznimi vrhunci in melanholičnimi minimalizmi. V drugem pa se ta žalost popolnoma razblini. Album se stilisko obrne v lahkotnejšo in bolj pozitivo smer, ki daje občutek, da je vse na svojem mestu. Prehod med dvema deloma bi lahko ponazarjal njegov prehod v bolj čustveno trezno odraslost.

A album seveda ni popoln. Veliko je skladb, ki bi jih Blake zlahka izpustil iz končnega miksa in bi tako izdelek izpadel mnogo bolje. Ena takšnih je druga skladba Points oziroma ena najslabših skladb v Blakeovi karieri. Zvočno predstavlja oddih in kontrast uvodnemu odličnemu singlu Radio Silence. Je nekakšna neokusna, nedokončana zmes dubstepovske tolkalne linije, distorziranih sintesajzerjev in pasivnih vokalov. Temu podobna kiksa sta še dva, in sicer Put That Away and Talk To Me in Noise Above Our Heads.

Poleg takšnih neumestnosti Blake znova dolgovezi z določenimi deli skladb in včasih malce okorno aplicira efekte na svoj vokal. Primera tega sta predzadnji Always in pa Love Me In Whatever Way, ki je sicer zelo speven in zanimiv komad, a ga proti koncu James pač uniči z nevrotično zaloopanim semplom svojega vokala. To daje občutek nedokončanosti, ki smo ga pri Blakeu že navajeni.

Zmotam navkljub je na albumu še vedno veliko skladb, ki nas opominjajo na tisto, zaradi česar imamo radi Jamesa Blakea. Uvodna Radio Silence z R'n'Bjevskimi prvinami in odtisom Jamesovih velikopoteznih, skoraj že baladnih zvočnih sil ustvari ravno pravšnjo mero vsega. Takšne nravi sta še Timeless in presežek My Willing Heart, pri katerem je Blakeu s tekstom pomagal Frank Ocean.

Večino boljšega materiala pa se je znašlo na drugi polovici albuma, ki mu ga je pomagal zmiksati Rick Rubin. Začetek te najavlja daleč najbolj dovršena in zrela skladba na plošči: I Need A Forest Fire, ki jo James odpoje skupaj z glavnim likom zasedbe Bon Iver. Prikaže nam bolj svobodno in srečno stran Blakea. Tudi tematsko govori o svežih začetkih; o ognju, ki ga rabi, da prežene stare afere. Ta očitno tudi zagori, saj je preostanek albuma zastavljen mnogo bolje kot prva polovica. Poleg Forest Fire je tu odličen še Two Men Down, ki vsebuje eno najbolj premetenih tranzicij iz verza v refren na albumu.

Stilistično se na plati še vedno čuti močan odtis tistega unikatnega James Blake zvoka, ki ga je ta po šestih letih javnega ustvarjanja do neke mere izpopolnil. Gospel, R'n'B, soul in elektronika so tako med žanri, ki so tudi tokrat njegova ustvarjalna podlaga. Poleg njih pa so prisotni tudi tisti zanj najbolj značilni septakordi in njihovi obrati. Ti so tokrat uporabljeni predvsem v vrhuncih skladb. Tem kulminacijam je tokrat v kontrast dodal še tri folkovsko obarvane skladbe, ki bi jih dve leti nazaj lažje pripisali Tobiasu Jessu Juniorju kot Blakeu. To so skladbe Waves Know Shores, f.o.r.e.v.e.r. in naslovna The Colour In Anything. Prva je sicer malce slabše umeščena, a vse tri dokazujejo, da se v bolj statičnem in minimalnem okolju, kjer vladata le glas in klavir, James zelo dobro znajde.

Kljub dolžini in nekaterim odvečnim vsebinam je Blakeov novi LP The Colour In Anything prav dober izdelek. Na koncu pusti poslušalca potešenega in po še bolj nadrobnem poslušanju tudi malce izsušenega. Morda bi bil še najboljši sinonim za plato kakšen nadpovprečen holivudski drama film, v katerega so posegli Angleži. Je plata, ki jo brez večjih težav v roke vzamemo še kdaj. 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness