Trost Records, 2017

S tokratno Tolpo bumov smo priča sodelovanju, ki je obenem predvidljivo in nenavadno, v vsakem primeru pa edinstveno. Plošča Baby Talk je posnetek koncertnega dogajanja izpred dveh let na norveškem festivalu Moldejazz, v sklopu katerega je švedsko-norveška power naveza The Thing medse sprejela starega mačka prostega bluesa in free-funka Jamesa Blood Ulmerja.

Skandinavski stvor je kljub ikonični robustnosti svojega zvoka precej odprt za zunanje sodelavce. Pravzaprav ta sodelovanja skupino s svojimi pečati napajajo ter jo tako oblikujejo v power trio sodobne godbe, ki pod grobo titulo free-jazza kipi z odkloni proti metalu, punku in ostalemu bolj robatemu materialu, spogleduje pa se tudi z bolj dostopnimi vplivi v smeri popa, rocka in bluesa. Tako jih zalotimo v sodelovanju z liki, kot so na primer Otomo Yoshihide, Thurston Moore in Ken Vandermark, v njihovi najbolj krotki obliki pa tudi kot podpora soulu pevke Neneh Cherry. S takim razponom torej ne bi smel biti problem na oder umestiti tudi Ulmerja - ameriške legende jazza, bluesa in rocka z izrazito prostim pristopom in s koncertno kariero, starejšo od sodelavcev v pričujočem projektu.

Koncertni posnetek Baby Talk traja le dobre pol ure, razdeljen pa je na štiri proge. Prva nosi naslov Interview in je reinterpretacija Ulmerjevega originala z albuma Are You Glad To Be In America?, ki že tako kaotičen izvirnik še nadalje razstavi in nato spet sestavi. Ulmer nemudoma postavi nekoliko upočasnjeno temo s svaljkanjem po strunah. To nato prvi pograbi Ingebrigt Håker Flaten. S pokončnim basom najprej pretipa zvočno okolje – v stilu harmolodike Ornetta Colemana via Ulmer – nato pa z ustalitvijo na ritmični vlogi k akciji pozove še ostali dve tretjini stvora. Paal Nilssen-Love razširi dinamični razpon s tolkalskimi akcenti, Mats Gustafson pa prične s svojim prepoznavnim rezkim obdelovanjem pleha. Že z naslednjim komadom High Yellow se vzorec ponovi - to je tista predvidljivost improvizirane godbe, pa naj bo ta še tako prosta. Tudi ta, kot preostala dva komada, je izbor iz Ulmerjevega kataloga. Glasbeniki skupaj gradijo do vrha, a tukaj se v največji gužvi zdi, da stvor kar nekako pogoltne Ulmerjeve strune in pač počne svojo stvar po svoje.

Tretji in najkrajši komad nosi enak naslov kot album, nosi pa tudi zgodovino: na svojem prvem albumu She Knows … je skupaj z Joeom McPheejem zasedba The Thing prvič priredila ta Ulmerjev komad z albuma No Wave. Ulmerjev igriv začetni vzorec na kitari potrdi to, na kar namiguje že ime – da gre za živahno, skorajda otročjo improvizacijo, ki vključuje repeticijo in posnemanje. Zadnji komad Proof pa nato zaključi performans v obliki bluesovske balade, s katero osrednje mesto spet prevzame Mats, a tokrat ne s surovostjo, temveč z bridko in ekspresivno glavno linijo.

Album Baby Talk je odličen primer, kako lahko izkušeni glasbeniki kljub različnim iztočnicam in kontrastom med stili najdejo skupne niti in iz njih stkejo nove, sveže ideje, pa četudi zaradi teh inherentnih razlik pride do določenih nerodnosti.