Relative Pitch, februar 2019

V tokratni Tolpi bumov pod drobnogled postavljamo njujorškega izvajalca Jamesa Brandona Lewisa in kvintet, s katerim je ta posnel ploščo An UnRuly Manifesto. Gre za Lewisov šesti album po končanem šolanju na inštitutu za umetnost, CalArt, v Kaliforniji, ko se je preselil nazaj v New York, kjer je nato redno nastopal, poučeval in se nasploh bavil z naslednjimi koraki v življenju, ki ga povsem posveča glasbi.

Album An UnRuly Manifesto je James Brandon Lewis izdal po svojem lanskem odmevnem sodelovanju s soustanoviteljem ansamblov Chicago Underground, tolkalcem Chadom Taylorjem. Poleg sodelovanja v sklopu skupne koncertne turneje sta James in Chad posnela tudi ploščo Radiant Imprints, ki jo je recenzent za revijo The Wire označil kot posrečen približek znamenitemu duetu Rashida Alija in Johna Coltrana, ki ga Lewis tudi sicer pogosto omenja kot glavno inspiracijo za svoje ustvarjanje.

Vendar James na ta način ne navaja le Coltrana in pravzaprav tudi ne zgolj glasbenikov iz miljeja jazza. Svoj tretji album, Days of FreeMan, je recimo posvetil zgodovini črnske urbane kulture v ZDA s poudarkom na hip hopu, funku, free jazzu oziroma prepletanju teh žanrov skozi desetletja. In takšno vizijo prepletanja Lewis nadaljuje tudi še danes. V intervjujih rad poudarja, kako je potrebno stalno in vsakič znova svoj zven iskati znotraj bogate tradicije, ob čemer izpostavlja pomen glasbenega šolanja in izpopolnjevanja zvena, pravega glasu s pravo sporočilnostjo, ki se bosta lahko dotaknila poslušalstva. Jamesu to tudi vedno bolj uspeva.

An UnRuly Manifesto je vzklik takšne težnje, težnje po jasnem sporazumevanju s poslušalstvom, težnje po premisleku in refleksiji, ki jima nujno sledi akcija. Svojih del ne želi predstavljati kot izdelkov visoke umetnosti, četudi ga v Rolling Stonu razumejo kot predstavnika avantgarde. Priznava, da je sam predvsem glasbenik, ki se raje igra s harmonijo kot z disonanco in ki na svojih koncertih - denimo nedavno tudi v sklopu Skopje Jazz Festivala - podžiga publiko k odzivu, v čemer bi lahko razbrali tudi njegovo ljubezen do gospela, ki ga je preigraval več let. Lewis se v bistvu znajde pred zahtevno nalogo - z eno nogo je ljudski človek z jasnim namenom, z drugo nogo pa umetnik, ki želi komunicirati skozi glasbo brez vokalov in besedil.

In James Brandon Lewis se očitno zavestno bavi s to dilemo, kar je očitno tudi z albumom An UnRuly Manifesto. Novi album gre znotraj glasbenikovega repertoarja razumeti kot rezultat dela samosvojega glasbenika z željo po ustvarjanju skupnosti, po stiku z občinstvom in glasbeniki, ki zasledujejo pretekle vzore, na temeljih katerih postavljajo lastne nove zgradbe. Na novem albumu je James zbral kvintet, s katerim se najbolje ujame tako v uigranosti kot po filozofiji – v njem najdemo dva glasbenika, ki ju poznamo tudi iz avtorjevega lastnega tria, basista Luka Stewarta in bobnarja Warrena Traeja Crudupa III, kot gosta pa je James za ploščo An UnRuly Manifesto k sodelovanju povabil še kitarista Anthonyja Piroga ter cenjeno trobentačico Jaimie Branch.

Spremno besedilo k albumu ali, z Lewisovimi besedami, zvočni manifest se zgleduje po beatniku Bobu Kaufmanu in njegovem dadaističnem The Abomunist Manifesto. V besedilu Lewis nagovarja skupnost glasbenikov in poslušalcev, ki jo imenuje The UnRuly, torej skupnost neposlušnih, podivjanih, neubogljivih, neupogljivih in neukrotljivih. Kratko besedilo je prepleteno z absurdom in zakodiranim humorjem v stilu beatnikov, ki so se igrali s smislom v navideznem nesmislu. Sicer je na več mestih zapisano, da je album posvečen surrealizmu, kar mimo manifesta niti ni zelo očitno, bolj očitni pa sta drugi posvetili, ki ju lahko razberemo iz naslovov skladb na plošči. Skladba Sir Real Denard, ki referira tako surrealno kot polno ime slavnega saksofonista Randolpha Denarda Ornetta Colemana, je odigrana v duhu Colemanovega albuma Free Jazz. Podobno tudi uvodna skladba nosi naslov Year 59: Insurgent Imagination, ki bi se prav tako lahko nanašal na Colemanov slavni album The Shape of Jazz to Come, ki je izšel leta 1959. Tretjo in zadnjo očitno referenco pa najdemo v predzadnji, 8-minutni spokojni skladbi Haden is Beauty, ki torej v naslov vključi priimek Colemanovega pajdaša, kontrabasista Charlieja Hadena. Hadenu se skladba pokloni z daljšim uvodom na kontrabasu, ki se mu v nadaljevanju pridruži meditativno prepletanje harmonij trobente, kitare in saksofona, medtem ko v ozadju bobnar brez zadržkov kontrastno drži hiter, nestrpen ritem.

Album An UnRuly Manifesto je, kot smo že dejali, klic k združevanju, klic, namenjen skupnosti, ki pa ne vsebuje vokalov in z njimi besed. Plošča prej nagovarja naša čustva kot nagnjenja k strogi analizi ali pričakovanja virtuoznosti. An UnRuly Manifesto podobno kot avtorjevi starejši albumi tke nove povezave z zgodovino in išče nove interpretacije vplivov mojstrov, ki se jim mladi up stare šole James Brandon Lewis - podobno kot že na plošči Radiant Impulses s Chadom Taylorjem - v svojem močnem avtorskem izrazu zelo približa. Lewis se dokaže kot umetnik, a umetnik tiste sorte, ki bo - kot recimo Cannonball Adderley - vselej iskal pogled in uho vsakega, tudi znotraj miljeja jazza netipičnega poslušalca. Verjetno se bo James s svojim delom dotaknil marsikoga v svoji in tudi mlajših generacijah, vprašanje pa ostaja, če bo uspel ohraniti podobno močan avtorski pečat tudi s svojimi nadaljnjimi deli. Če mu bo to uspelo, se bo res lahko držal pokončno na ramenih velikanov.