Warp, 2013

Soul-funk glasba se je v novem desetletju drugega tisočletja znašla v precej neljubem položaju. Naenkrat so je v različnih kombinacijah polne vseljudske radijske postaje, a paradoksalno le manjši delež le-te po svojem izvoru datira v novejšo milenijsko zgodovino. Vsekakor bi lahko ob tem zavzeli pozicijo, da se je je glasbeno založništvo v trenutnem obdobju pompoznih produkcijskih elektronskih manevriranj nekoliko preobjedlo in jo pustilo ujeto v času, ali tisto, da je bilo znotraj žanra povedanega že dovolj, a bi ob tem zanemarili prav brbotanje v glasbenem podtalju, kjer eksperimentiranje znotraj žanrskega polja že dolgo ni tako cvetelo.

Če za trenutek odmislimo elektronski synthpop avtorjev, kakršen je denimo Toro Y Moi, ki je nedvomno pripomogel k redefiniranju soul-funka v neodvisnih vodah, smo že v začetku letošnjega leta lahko uzrli plošči dveh avtorjev, ki zgoraj zastavljeno tezo dodobra podkrepita. Trenutno založniško polarizacijo sta obrnila sebi v prid ter potegnila nadvse logično potezo, žanrski miks. Elektro funk osemdesetih sta prepojila z eksperimentalno elektroniko ter s tem spodbudila, da žanr zaživi tudi v aktualnosti. Prvi sliši na ime Autre Ne Veut, drugi je nihče drug kot Jamie Lidell.

Stopicanje na mestu je za zvočnega umetnika, kakršen je Jamie Lidell, recept za glasbeni samomor. Že z delovanjem v elektronskem dvojcu Super_Collider s Christianom Voglom je na inovativen način raziskoval elektronsko sintetične zvoke znotraj širšega polja IDM-a, se nato napotil v solistične vode ter s prvencem Multiply šokiral glasbeni svet. Z na digitalni elektronski podstati zgrajenim soulom je načel novo generacijo Warpovih popovsko orientiranih zvočnih umetnikov in pokazal ne samo svoje obilne glasbene apetite, marveč tudi izjemne produkcijske in vokalne sposobnosti. Njegova nadaljnja glasbena dela so se tako na ekspresiven način lotevala najrazličnejših idej, ki jih je Jamie gojil tekom avanturističnih izživljanj, s čimer je svojo zvočno umetnost ponesel tudi do povsem radijskih zvočnih okvirjev v svoji najčistejši različici popa, kakršno je prinašala plošča Jim. Rezultati so bili temu primerno različni, a prav njegova težnja po iskanju novih zmožnosti izražanja, kjer pomembno vlogo igra tudi zastavljena forma, ga je pripeljala do točke, kjer lahko brez obotavljanja rečemo, da sodi med najzanimivejše sodobne izvajalce sploh.

Njegovo najnovejšo istoimensko ploščo Jamie Lidell tako lahko razumemo kot povsem nov glasbeni začetek, v katerem se Lidell odločno prelevi v pop ikono osemdesetih. Preobrazba je temu primerno popolna. Lirične ljubezenske vzorce Jamie brezsramno stresa kar iz rokava in jih v soulovskem naboju niza v elektro pop variacije. Prav zvočna plat plošče je še posebej drzna, saj na njej ne umanjka avanturizma, ki ga navkljub produkcijsko vabljivim in radijsko prijaznim skladbam, oddaljuje od ustaljenih glasbenih klišejev. In četudi je Jamie na plošči dobro premišljen instrumentalni del zastavil kot njeno ogrodje in s tem poudaril zvočno barvitost, toliko bolj čudi zapostavljena vokalna vloga, ki se tokrat brez značilne ekspresivnosti izgubi v enodimenzionalnosti. Deloma na to vpliva tudi njegova mehanska vloga, ki jo prevzame na račun produkcijske manipulacije. Takole pomaknjen v ozadje pa odžira tudi tisti moment človeškosti, ki bi ploščo lahko povzdignil med najlepša presenečenja letošnjega leta.