V nocojšnji dvojni Tolpi bumov predstavljamo dve presežni izdaji vse bolj prominentnega grškega dub preroditelja Dimitrisa Papadatosa, sicer varovanca prodorne bristolske založbe Bokeh Versions, ki glasbo izdaja pod imenom Jay Glass Dubs. Prvi je oktobrski EP Jay Glass Dubs vs Guerilla Toss. Na njem je Papadatos navdahnjeno razsekal komade z nedavnega odličnega albuma GT Ultra navedenega ameriškega hiperkinetičnega post punk power pop benda in jih zlepil v hipnotične digitalne dube, ki muzike Bostončanov postavljajo v nov kontekst. V januarju pa je izšel še kratkometražni album YMFEES, ki ga je producent ustvaril v sodelovanju z ameriško glasbenico, pesnico in nekdanjim modelom Leslie Winer, ki zaradi albuma Witch iz leta 1993 velja tudi za eno izmed pionirk trip hopa. Skratka, po genezi dve precej različni izdaji, ki pa v sebi nosita Papadatosov značilno prefinjen pristop k dubbanju.

Jay Glass Dubs vs Guerilla Toss: Jay Glass Dubs vs Guerilla Toss (DFA/Bokeh Versions, 2017)

Začnimo torej z remiks albumom muzik zasedbe Guerilla Toss, na katerem Dubs vokalne in instrumentalne zanke bendovih energičnih komadov skozi res briljantno manipulacijo postavlja v povsem drugačen zvočni fazon. Štiri kompozicije, ki z imenom namigujejo na izvorne komade, zaznamujejo v počasnejših registrih tempa gibajoče se repetitivne zvočne zanke. Kljub temu pa je notranja struktura skladb bogata tako na ritmični kot tudi teksturni ravni. Slednje Dubs dosega predvsem skozi pikolovsko odbiranje reverba, delayja, tape delayja in drugih klasičnih dub manipulacij, s čimer ustvarja plasti odzvanjajočih in počasi izginjajočih odmevov ter napevov, ki nas skozi repeticijo vodijo v stanja zamaknjenosti. In čeprav lahko v primerjavi s hiperaktivnim dogajanjem v komadih Guerilla Toss tu govorimo o minimalizmu, osrediščenem okoli vokalnih, basovskih, tolkalskih, sintovskih in kitarskih zank, pa Papadatosu kljub temu uspeva ustvarjati precej prostorno in zračno zvočno sliko, ki nas srka vase kot močan reči tok.



Čeprav bi zaradi hipnotičnih ženskih vokalov, prepleta post punk ter dub estetik in nekakšne eterične esence Dubsove dube lahko primerjali z delom vrhunske bristolske zasedbe Maximum Joy, pa tu ne gre za nekakšen nereflektiran revizionizem že raziskanih potencialov dub manipulacij. Pohvaliti gre predvsem njegov filigranski pristop k zvočni obdelavi, za katerega se bržkone navdihuje pri bolj avdiofilsko usmerjenih elektronskih producentih, kot tudi seveda odločitev za rekontekstualizacijo aktualnih muzik skozi dub prizmo. Tu pa imamo še idejo remiksa oziroma predelave, ki jo Dubs postavlja na povsem novo raven, ko na trenutke skoraj histerične izvorne štikle benda Guerilla Toss uspešno spreminja v puhtečo dub psihedelijo.

Leslie Winer & Jay Glass Dubs: YMFEES (Bokeh Versions, 2018)

V nadaljevanju nocojšnje Tolpe bumov pa je pred nami še druga, po načinu nastanka precej drugačna izdaja, ki je plod spletnega sodelovanja med Dubsom in že omenjeno ameriško, sicer pa v Franciji situirano ustvarjalko Leslie Winer. Za tiste, ki ste sicer že seznanjeni z omenjenim albumom Witch, njen doprinos na pričujoči izdaji ne bo nikakršno presenečenje. Album, ki je preko e-mail komunikacije nastajal več mesecev, kroži okoli njene zamaknjene, šamanistične spoken word dikcije, ki bolj kot na specifični sporočilnosti sloni na ideji toka zavesti. Vokalni vložki so naslonjeni na tokrat zvočno bolj grobe, po hrapavi estetiki skoraj industrial dube, ki jih je producent pošiljal in prirejal v dialogu s pevko.

V primerjavi z v prvem delu nocojšnje Tolpe obravnavano izdajo YMFEES preveva temačnejša atmosfera, skladna z Winerino mračno barvo glasu in počasno ritualistično artikulacijo, pri kateri izstopa verz iz komada Cogged, v katerem pravi: »People differ in an absolutely general way«. Skrivnostna, zadimljena atmosfera, ki meji na mistično, na neki ravni asociira na pregovorno tesnobno ozračje kultne serije Twin Peaks oziroma Lynchove filmografije nasploh. Kot epitom vsega opisanega gre izpostaviti skladbo About the Author, ki s svojim udarnim basom in obredno ritmiko predstavlja enega albumskih vrhuncev.

Zamaknjene faze, lomljeni ritmi, pršenja reverba, razkrajajoči se delayji, neritmično fraziranje ter hipnotični besedni tok zavesti YMFEES delajo enega bolj navdahnjenih albumov sodelovanja začetka letošnjega leta. Jay Glass Dubs z njim ponovno afirmira tako lastno kot tudi založbino pozicijo ene nosilk sodobne dub bakle. Žanr, katerega genezo pravzaprav lahko opišemo kot studijsko tehnično napako, ki je kmalu vzpostavila lastno estetiko, ostaja živ in čil. V tem kontekstu je nazadnje vredno omeniti in vas povabiti na nastop človeka, ki je vse to pravzaprav skorajda lastnoročno zacopral, legendarnega Leeja »Scratch« Perryja v Gala hali 10. aprila.