Blunoise, 2014

V današnji Tolpi bumov bomo poslušali tretji dolgometražec nemškega Jealousy Mountain Dua. Bend, znan po svojem dialogu med kitaro in bobni, nadaljuje s svojo stilsko mešanico staromodnega jazza z modernejšimi in hrupnejšimi math rock odkloni. Izrazito prezenco pri ustvarjanju glasbe je ohranil tudi antikomercialni no wave pristop. 

No wave, ki je svojo pot začel kot odgovor na izumetničenost zgodnje new wave glasbe, najde na albumu svojo reinkarnacijo znotraj zankajočih se pol-melodij in atonalnega brnenja kitare. Svobodno eksperimentiranje z nekonvencionalnimi zvoki kitare se v celem albumu neprekinjeno povezuje z bolj oprijemljivimi melodijami in tako ustvarja precej kalorično zvočno vsebino. Večkrat lahko slišimo tudi več kitarskih loopov naenkrat, ki se nekako razvijajo drug v drugega in s tem spogledujejo z opazko Jean-Luca Godarda, ki pravi: “Ni nobenih novih valov, je le ocean.“ Ocean melodij, ritmov in vtisov, ki sledijo iz glasbe in z improvizacijo nazaj vanjo. Album nosi kvaliteto, zapuščino improvizatorjev in eksperimentalcev, še posebej iz obdobja zadnjih petdeset let. Duetu uspe kljub le dvema inštrumentoma pričarati široko paleto doživljanja zvočnih dražljajev. Največji dosežek se verjetno skriva v lahkotnosti in dostopnosti njunih podvigov. Svet eksperimentalne glasbe, še posebej eksperimentalnega jazza, zna biti nenavajenim ušesom nekoliko zbadljiv, kar po navadi sovpada s podaljšano ali absolutno odsotnostjo oprijemljivega ritma in očitne konvergence melodij. Poslušalec se tako navadno znajde sam sredi neusmiljenega vesolja, v katerem v zasedah čakajo atonalni izbruhi in radikalne ritmične dinamike. Jealousy Mountain Duo se temu izogne ali odreče. Skoraj neprekinjeno delajo kitari družbo stabilni rafali bobnarja, ki na albumu ohranjajo buden tempo in večkrat služijo kot hrbtenica in smerokaz. Prav tako je kitara kljub pogostim izletom večinoma ukročena in sestavljena iz krajših faz, ki se med skladbami sproti preurejajo glede na prvotno obliko.

Pri vsaki skladbi se razvoj odvija postopoma in umirjeno. Tudi pri krajših skladbah bend privlačnost zgradi počasi in nevsiljivo. Med poslušanjem poslušalec sproti prejema nove delčke mehanizma skladb, ki nato na novo definirajo doživljanje in hkrati ohranjajo dobro mero mističnosti in element presenečenja. Za samo dinamiko poskrbi tudi stilska raznolikost posameznih skladb. Čeprav bi lahko vse uvrstili v zelo široko polje eksperimentalnega jazza, so v nekaterih skladbah izraziti elementi indie žanrov, kot sta math in post rock. Math nekoliko bolj kot post rock, za kar je s svojimi atipičnimi in nasičeno sinkopiranimi ritmi zaslužen predvsem bobnar. Indie pridih ustvari tudi garažni zvok Danelectro kitare, katere dizajn se ni bistveno spremenil od samega začetka električnih kitar. Posebnost te znamke kitar pa je, da se je že od začetka proizvodnje usmerila v nizkocenovni razred. A četudi so kitare res narejene iz cenenega materiala, nosijo v sebi prepoznaven zvok, kar kitarist na tem albumu tudi dodobra izkorišča. Poleg preverjenega, rahlo distorziranega zvoka, lahko slišimo tudi drugačno, ne tako tipično uporabo Danelectra. Zvok namreč seže od ozkega in odprtega čistega zvoka kitare do totalno kosmatega brenčanja, kar pogosto slišimo sočasno s pomočjo loopov. Občasno se kitari in bobnom pridružijo še nevpadljiva sintetizirana zvočna valovanja, ki dodajo k atmosferičnosti in še dodatno ublažijo ponekod malo ostrejše postanke in menjave v ritmu in melodijah.

Celotna izkušnja albuma se na koncu sešteje v sproščujoč pregled idej dveh dobro uigranih glasbenikov. Jealousy Mountain Duo je na tem albumu uspelo kompleksnost narediti lahko prebavljivo in še vedno dovolj dinamično, da delo ne postane prepusto. Kombinacija različnih stilskih vplivov je skrbno kontrolirana in s pomočjo nemotečih abstraktnih razvojev v skladbah preseže okvirje posameznih izvornih slogov.