JENNY HVAL & SUSANNA: MESHES OF VOICE

SusannaSonata, 2014

Susanna Wallumrød in Jenny Hval, obe znanki norveške založbe Rune Grammofon, sta skladbe projekta »Meshes of Voice« napisali in posneli že leta 2009 za festival Ladyfest, letošnjega avgusta pa je glasba izšla na ploščku pri založbi SusannaSonata.

Glasbenici sta si v stilu in vokalnem izrazu precej različni, vendar jima je skupna raziskovalna in avanturistična narava, ki se odraža v vsakem novem izdelku. Susanna je skozi svojo glasbeno kariero nanizala stilsko precej različne albume od popa, džeza in elektronike pa vse do klasično obarvanih albumov, od dua »Susanna and the Magical Orchestra« s klaviaturistom »Jaga Jazzist«, Mortenom Qvenildom, sodelovanj z Bonniejem 'Princeom' Billyjem pa do Purcellovih priredb na albumu If Grief Could Wait. Jenny Hval pa se že od začetka, ko je delovala pod imenom »Rockettothesky«, pa vse do albuma »Innocence is Kinky«, ki smo ga recenzirali tudi na Radiu Študent, giblje v vodah eksperimentalnega in art-popa.

Navdahnjeni s kratkim eksperimentalnim filmom iz leta 1943 »Meshes of the Afternoon« in deli katalonskega arhitekta »Antonija Gaudija« sta na ploščku Meshes of Voice uspeli združiti v skupen koncept dva svojstvena stila komponiranja in petja. Med Susannin glamurozni damski alt se prepleta Jennyjin nekonvencionalen glas v mnogih različnih formah; s pridihom otroške naivnosti, sikajočega govora ali kabarejske artikuliranosti. Pevki se glasovno prilagajata glede na koncept skladb in manevrirata od melodramatične ostrine pa vse do gladkega džezovskega vokala.

Glas in besedila so glavna esenca na albumu, vendar še zdaleč niso edini narator. Zdi se, da kompozicije izhajajo iz naravne krajine zvokov in se hrup enakovredno vključuje v vsebinski koncept oziroma ga kdaj tudi sproži - tako v skladbi »I Have Walked This Body« stopnjujoči se šum iz ozadja proti koncu skupaj z vokali tvori pretečo hrupno kroglo. Zvočne podlage,  najsi bo to eleganten klavir, akustična kitara, elektronika ali vokali v vlogi kulise, se spogledujejo z melodičnim minimalizmom. Pri njihovi gradnji sta sodelovala še Jo Berger Mhyre na basu in z efekti ter Anita Kaasbøll na bobnih, vokalu in prav tako efektih. 

Teksti bolj kot na pripovedovanje spominjajo na uglasbeno poezijo in posredno vplivajo na doživljanje vsebine.  Tekstovna ponavljanja se prestavljajo po skladbah in različnih kontekstih in se poslužujejo simbolike kot v filmu Meshes of the Afternoon. Tako v skladbah najdemo fraze repeticij, od »Milk Pleasures«, »Honey Dew«, »I Have Walked This Body«, ki jih doživljamo različno glede na skladbe, v katere so postavljene.  

Z minimalističnim pristopom glasbenici uspeta zgraditi intenziven in edinstven svet, ki je hkrati srhljiv in nežen. Bistvo albuma ni lepota, vendar je med vsemi temačnimi momenti ravno zaradi iskrenega izraza glasbenic čutiti njeno prezenco. Estetika celotnega albuma se skriva v večplastnosti, v skupku različnih občutij, melanholije in najglobljih kontradikcij. Razmišljanja o sebi oziroma o svojem telesu kot prostoru, arhitekturi, o hranitelju kosti ali o soncu, ki slepi naše možgane, ter ponavljajoča se fraza »Black Lake took, Black Lake gave«, s katero se tudi zaključi celoten album, nam narekujejo poglabljanje v to temno muzikalno jezero. Medtem ko so tematike večinoma predstavljene na vsaj delno iskriv in liričen način, pa vrh mračnosti album doseže v skoraj atonalni skladbi »I have a Darkness«, ki se po dobrih štirih minutah prevesi v najbolj lahkotne linije na celotnem albumu v komadu »A Sudden Swing«. Kot da bi umetnici natanko vedeli, kdaj poslušalec potrebuje katarzo.

»Meshes of Voice« je malo manj kot enourna izkušnja, ki jo je najbolje zaužiti v celoti in naenkrat. Glasbenici nas popeljeta v svet sanjarij, ki so na čase preprosto lepe, a se v trenutku spremenijo v groteskno nočno moro. Neopredeljenost in eksperimentalna narava njunega ustvarjanja poslušalca pahneta v stanje med sanjami in realnostjo. Z izdelkom sta Susanna in Jenny dokazali, da si ponovno in vsakič znova upata stopiti v globine neznanega in znata tja uspešno zvabiti tudi vsakega, ki si upa v njun svet.