Constellation, 2015

Letošnje leto se za neodvisno montrealsko založbo Constellation izkazuje kot izjemno plodno. Poleg standardne post-rockovske bere v obliki novih Esmerinov in Godspeedov, nove porcije jazzovske in ljudske izraznosti v izdajah Colina Stetsona in Matane Roberts ter bolj popovskih novosti Erica Cheneauxa in Ought pa svoje sodelovanje z zloglasno hišo eksperimentalne muzike letos nadaljuje tudi nekoliko manj razvpit projekt, ki ga najdemo pod titulo Jerusalem in My Heart. V današnji Tolpi bumov bomo poslušali njihovo najnovejšo ploščo z naslovom “If He Dies, If If If If If If”.

Jeruzalem v srcu nosi libanonski glasbenik, vokalist in producent Radwan Moumneh. Je edini stalni član projekta, a v preteklosti naj bi število udeleženih doseglo tudi štirideset hkrati nastopajočih glasbenikov - gre namreč za izrazito improvizatorski kolektiv, ki na montrealski podtalni sceni deluje že od leta 2005, a do nedavnega striktno v obliki živih nastopov. Projekt je Moumneh zasnoval po svoji ponovni vrnitvi na zahod. Štiridesetletnik namreč že od rojstva živi na relaciji med Libanonom in Kanado, razprt med tradicijo in družino na eni ter svobodo in plodovitim umetniškim okoljem na drugi strani. S svojim prvim prihodom čez ocean je zaznamoval kanadsko punk sceno s sodelovanjem pri skupinah Ire in The Black Hand, v drugo pa se je odločil svojo liriko ljudem predstaviti na radikalno drugačen način. Agresivna politično nabita besedila iz svojih punkovskih dni je zamenjal za bolj čustveno in meditativno izrazje. Poznanstva iz preteklosti so ga postavila v družbo eksperimentalnih likov, kot sta Efrim Menuck in Thierry Amar, ki so ga usmerjali po improvizatorski sceni, želja po razširitvi izven montrealske lokale pa je zasejala potrebo po otipljivem mediju. Tako je projekt leta 2013 prvič pristal v snemalnem studiu.

Osrednje zvočno dogajanje pri albumih Jerusalem in My Heart se vrti okrog Moumnehovega doživetega vokala in igranja na arabsko lutnjo buzuk, vse skupaj pa je močno začinjeno z netradicionalnimi zvočnimi manipulacijami. Tako je bilo na prvencu z naslovom “Mo7it Al-Mo7it”, formula pa se do pričujočega albuma ni pretirano spremenila.

Album “If He Dies” odpre kratka vokalna skladba “Al Affaq, Lau Mat”, ki ilustrira potencial združevanja dveh časovno in tehnološko različnih glasbenih elementov. Moumnehov vokal je nasnet večkrat na isto progo in rahlo razglašen, kar ustvari srhljiv efekt, ki v nizkih frekvencah poskrbi za dromljajočo podlago, v visokih pa za skoraj nečloveško barvo glasu. Pomen besedila je pri večini, ki arabsko ne razumemo, izgubljen. A marsikdo bi trdil, da lahko poslušalec samo na ta način doživi vokal v celoti na nivoju inštrumenta. Sledi daljša proga “A Granular Buzuk”, ki, kot že ime pove, zvok buzuka razstavi na miniaturne fragmente in jih zopet sestavi v futuristično celoto. Na večini prog albuma opazimo podoben proces: melodični nastavek, ki se sprva zdi potuhnjen, začne postopoma naraščati, dokler ne izbruhne v nasičenem elektroakustičnem vrhu. Izjemi sta morda le “Lau Ridyou Bil Hiyaz” s pridušenim, skoraj hiphopovskim elektronskim ritmom, ki deluje zelo statično; in pa “Qala Li Kafa Kafa Kafa”, ki začne in zaključi z glasnim hrupnim valom, oklepajočim se sedaj že znanih zvokov buzuka. Album se konča z otožnim “2asmar Sa7ar”, ki pa ne gosti nikakršnih eksperimentalnih manipulacij, pač pa v nekoliko kičastem zaključku zvoku buzuka zoperstavi le zvok morskih valov.

Novi album Jerusalem in My Heart iz zvočnih prostorov, ki jih je nastavil prejšnji, iztisne še tistih nekaj atmosferičnih kapljic, ki jih je ostalo. Sicer nikakor ne gre za tla premikajočo se izdajo, služi pa kot namig na svežino, ki lahko izhaja iz kombiniranja in novih interpretacij dveh različnih glasbenih svetov.