Hyperdub, 2016

Ko so pri Hyperdubu pred slabimi tremi leti založili prvenec kanadske producentke in pevke, je bil marsikdo, vključno z Jessy Lanza, presenečen. Ne zato ker plošča 'Pull My Hair Back' ne bi bila dorasla producentski odličnosti založbe, pač pa ker je s pop senzibilnostjo precej štrlela iz temačne, dubovsko pogojene Hyperdubove estetike. Toda Steve Goodman oziroma Kode 9je verjetno začutil, da je napočil trenutek, ko se mora njegova založba za svoje dobro ozreti še v kakšen manj tipično hyperdubovski zvok. In Lanza je v to enačbo padla kot naročena. Pohvale za vrhunsko sproducirano ploščo so deževale z vseh strani. Lanza se je odpravila na turnejo, v sklopu katere se je ustavila tudi v Ljubljani, posnela je nov komad za Hyperdubovo obletniško kompilacijo in odpela eno od skladb na zadnji Cariboujevi plošči. Zato ni presenetljivo, da so bila pričakovanja pred njeno drugo ploščo velika, kar pa Lanze očitno ni zmotilo. Ni komplicirala z iskanjem drugačnih pristopov, pač pa je preprosto vzela dobro osnovo prvenca in to nadgradila s songwriterskimi, pevskimi in producentskimi izkušnjami, ki si jih je nabrala v zadnjih treh letih. 'Oh No' zato po eni strani ponudi njen prepoznaven izraz, po drugi pa potrdi, da jo še vedno zanima raziskovanje, po tretji pa že vzbudi tudi apetite po spet naslednjem albumu.

No, kljub uveljavitvi po prvencu pa kariera Jessy Lanza ni eksplodirala, tako kot se je to denimo zgodilo FKA Twigs ali pa kot se trenutno dogaja Keleli. In to kljub temu, da je vsem trem skupno križanje r&b-jevskih vokalov in trendovske elektronike. Malo na račun tega, ker Lanza vokalno ne sledi tisti klasični r&b-jevski liniji, ki nagovarja široko publiko, še bolj pa verjetno zato, ker navdih za svojo glasbo rada išče v polpretekli glasbeni zgodovini. Kot je povedala tudi v intervjuju za Radio Študent, je za prvi album tega našla predvsem v plošči 'Laptop Cafe', ki jo je pod psevdonimom The Other People Place leta 2001 objavil James Stinson. Za nov album pa je navdih našla v še dvajset let bolj oddaljeni preteklosti. To je bila tokrat namreč glasba, ki jo je v začetku osemdesetih let s članom legendarnih japonskih sintpoperjev Yellow Magic Orchestra ustvarjala pevka Miharu Koshi. In ta specifična elektronska pop estetika je na plošči 'Oh No' očitna, pa naj si gre za vokalni pristop ali njegovo vpetost v igriv sintetičen pop. Kar pa ne pomeni, da je glasba zastarela. Lanza in Jeremy Greenspan iz zasedbe Junior Boys, ki se je kot soproducent podpisal tudi pod nov album, za to poskrbita že z elementi sodobnih elektronskih žanrov, s katerimi v aktualen čas prevedeta nekatere ideje referenčne japonske naveze. Rezultat je trendovski retro-elektronski pop, ki se izvrstno poda tako Lanzinem vokalnemu manevriranju kot njeni veščini pisanja skladb.

Ja, 'Oh No' je že na prvi posluh bolj popovsko orientirana plošča od prvenca. Pa tukaj ne gre za konformizem, pač pa verjetno preprosto za to, da je ta bolj klasičen pop izraz prva ljubezen Lanze, ne nazadnje je o tem odkrito spregovorila tudi ob nastopu v Ljubljani. Nove skladbe zato res izpadejo lahkotnejše in bolj igrivo, sploh po zaslugi precej enostavnih, nedvoumnih besedil o romantičnih razmerjih in Lanzinega spogledljivega prepevanja. Toda hkrati se v njih skriva več od površinske lahkotnosti. Morda si jih lahko interpretiramo kot neke vrste obrambni mehanizem ali pa kot njeno intimno zatočišče, ki mu botrujeta tako ranljivost kot uživanje v brezskrbnosti. In obeh kontrastnih razpoloženj se loti zelo prepričljivo, še toliko bolj v kombinaciji s pisano paleto elektronskih žanrskih elementov. 'Oh No' zato ni le plošča, s katero se Lanza predstavi v še bolj suvereni pevski in producentski podobi, pač pa predvsem plošča, v kateri ti njeni veščini najdeta dobro premišljen, detajlno dodelan in tudi spretno realiziran skupni jezik.