Hyperdub, 2013

Kombiniranje r&b vokalov in elektronske glasbe ni novost, a se kljub temu zdi, da gre za pojav, ki se je razživel šele v zadnjih letih. Morda se dogaja celo nekakšna tiha revolucija in verjetno ne bi bili daleč od resnice, če bi jo vsaj deloma pripisali Jamesu Blaku, pa čeprav se cenjeni Britanec bolj kot z r&b-jem spogleduje s soulovsko estetiko. Pred njegovim časom je bila ločnica med klasičnim vokalom – naj si bo soulovskim ali r&b-jevskim – in klubsko elektronsko glasbo začrtana mnogo bolj jasno. Vse od izida njegovega dolgometražnega prvenca pred dobrima dvema letoma pa te ločnice vse bolj bledijo. Še bolj zanimivo je dejstvo, da ta nov pojav nagovarja tako privržence mainstreama kot alternative, je pa hkrati res, da se v zadnjem času dogajajo spremembe. Na eni strani se pojavljajo ustvarjalci, ki z bolj lahkotnim pristopom na prvo žogo že v izhodišču ciljajo na tisto bolj rekreativno publiko, na drugi strani pa je vse več tudi brezkompromisnih kreativcev, ki navdušujejo tudi bolj angažirano publiko. Kanadčanka Jessy Lanza s svojim prvencem nedvomno sodi med slednje, ima pa njena glasba kljub temu potencial tudi za širšo publiko. V idealnih okoliščinah bi na raznih popularnih lestvicah pravzaprav morali brati naslove njenih skladb. Toda realnost je taka, da plošča 'Pull My Hair Back' zaenkrat velja »le« za enega letošnjih favoritov cenjene založbe Hyperdub. To pa tudi ni kar tako.

Ker o Lanzovi do sedaj nismo slišali tako rekoč nič, sta odmevnost in zrelost njenega prvenca vsekakor presenečenje. Vsaj dokler ne prebereš informacij o njeni glasbeni podkovanosti, kjer med drugim piše, da ima za seboj študij jazza in glasbene zgodovine. Letos se je kot sodelavka pojavila tudi v navezi z njeno Hyperdubovo somišljenico Ikoniko, v letu 2011 pa je kot pevka sodelovala tudi na plošči 'It's All True' kanadske sintpop zasedbe Junior Boys. Do tega sodelovanja jo je pripeljalo prijateljevanje s članom popularnega dvojca Jeremyjem Greenspanom, ki ji je sedaj pomagal sproducirati tudi njen solistični prvenec. Toda ni šlo za primer klasičnega sodelovanja uveljavljenega producenta in glasbene začetnice, pač pa za proces, v katerega je bila Lanzova vpeta v vseh njegovih fazah. Skladbe so nastajale iz nastavkov, ki sta si jih izmislila oba, potem pa je material romal od enega k drugemu, dokler s končnim rezultatom nista bila zadovoljna oba. Kot skupno referenco obeh Lanzova presenetljivo izpostavi album 'Laptop Café' projekta The Other People Place, pokojnega člana ene najvplivnejših elektronskih zasedb Drexciya, Jamesa Stinsona, kar zgovorno nakaže Lanzino navezanost na podtalno elektroniko. Referenca pa je presenetljiva zato, ker plošča 'Laptop Café' kljub priljubljenosti Drexciye v elektronski skupnosti ni dosegla širšega kroga elektronskih privržencev, velja pa za enega elektronskih biserov med najbolj poučenimi poznavalci.

Ob poslušanju glasbe Jessy Lanza plošča 'Laptop Café' sicer ni prva referenca, ki se pojavi, a nekatera izhodišča so vendarle presenetljivo sorodna. Slečeni elektronski ritmi in subtilna sintetična melodika tudi v primeru Lanzinega prvenca osvetlijo tisto najlepšo plat elektronskega funka, hkrati pa glasba zavije v povsem svojo smer. Včasih se sicer pojavi podobnost tudi z lahkotnostjo Junior Boys, toda Lanzine skladbe predvsem v izjemnih detajlih, ki se skrivajo pod površjem, ponudijo precej bolj zrelo izkušnjo. Glasba Junior Boys se pač že po definiciji nagiba bolj v smer (plesnega) zabavništva, medtem ko Lanzova raziskuje tiste mnogo bolj avtorsko pogojene vsebine. Tam, kjer se spogleduje z zapuščinama funka in disca, obakrat prevedenega skozi kontekst sodobne elektronske produkcije, nehote pomisliš, da je to glasba, kot bi jo ob napovedih novega albuma pričakoval od dvojca Daft Punk. Drugje hitrejši ritem narekuje že čisto pravo plesno užitkarstvo, največji presežek pa so počasnejše elektronske r&b skladbe, v katerih zanimivo poigravanje s subtilnimi detajli Lanzovi ponudi izvrstno okolje za poigravanje z vokalom. In morda ima Kanadčanka prav tu največ rezerve, saj ji zmanjka tiste izrazne širine, ki velike r&b pevce loči od dobrih. Kljub temu pa plošča 'Pull My Hair Back' povsem upravičeno beleži velike pohvale. Pomanjkanje nadstandardne vokalne senzibilnosti namreč nadomesti spretno in zrelo elektronsko raziskovanje, ki za nameček zaživi v očarljivi pop formi. Vsekakor ena lepših (pop) vokalnih elektronskih plošč letos.