Dreamville, 2018

V poplavi dobrih raperskih izvajalcev res ni težko spregledati kakšnega vrhunskega modelčka, čigar muzika se po internetu valja že leta, pa mu nihče ni ponudil prave priložnosti ali ga zares prepoznal. Eden takšnih je gotovo J.I.D, raper iz vzhodne Atlante, ki se v svoji obrti izpopolnjuje že skoraj desetletje, od leta 2010, ko je s še nekaterimi someščani, med drugim z dvojcem EarthGang ustanovil kolektiv Spillage Village. V naslednjem obdobju je nizal mikstejpe in različna gostovanja, leta 2015 pa izdal EP DiCaprio, s katerim je prvič zarisal povezavo med seboj v glasbenem svetu in Leonardom DiCapriem v filmskem svetu. DiCaprio ni le Jiddyjev najljubši igralec, tudi Leonardo je namreč na svojega oskarja ter priznanje strokovne javnosti čakal leta in leta. V hiphopu se stvari vendarle odvijajo nekoliko hitreje in podobno kot njegova stara pajdaša EarthGang je J.I.D-ja leta 2017 v vrste svojega Dreamvillea zvabil J. Cole. Naraščajočemu hajpu se je pridružila tudi revija XXL, ki ga je za leto 2018 uvrstila v svoj visoko viden izbor raperskih novincev leta, logičen zaključek praktično vsake uvrstitve v to ligo pa je studijski album. Po plošči The Never Story iz leta 2017 za J.I.D-ja tokrat drugi, lani novembra izdani DiCaprio 2.

J.I.D je v vse smeri nakonektan model, na plošči se znajde sedem gostujočih glasbenikov in glasbenic, med njimi tudi šef založbe J. Cole, pa A$AP Ferg v enem izmed refrenov. V sredini plošča zaide v občutneje popovske oziroma r’n’b vode, sploh z gostovanjem še enega Jiddyjevega dolgoletnega prijatelja 6LACK-a in BJ Chicago The Kida. Popovski moment prekine komad Hot Box, v katerem si J.I.D. dovoli izvirni raperski greh, tu ga namreč prekosita gostujoča emsija. Kako ga tudi ne bi, gostujoči imeni na tej starošolski petardi sta namreč newyorški wunderkind Joey Badass in veliki Method Man. Kot bi iz navedenega že lahko sklepali tudi sami, je zvok plošče precej eklektičen, v komadih slišimo vse od jazzy semplov, kančkov stare šole do trapovske melanholije. Za nekatere je to atipičen, za druge pa pravi atlantski skupek različnih vplivov, ki se srečajo pod zloglasno krilatico trap. Za beate na albumu je poskrbela široka paleta producentov. Tu so seveda Dreamvillova hišna imena, pa denimo Kenny Beats, ki je pred kratkim sodeloval z JPEGMAFIO, po plati in njenih skitih nas večinoma pelje DJ Drama, dolgoletni skavt za novimi raperskimi talenti, v postprodukciji večine plošče pa je sodeloval tudi lani preminuli Mac Miller.   

Ravno tako široka kot zvočna slika albuma je tudi tematska karta, ki jo J.I.D izriše za DiCaprio 2. V bistvu gre za precej raztresen izraz, v katerem avtor s praktično vsakim komadom načne novo tematiko. Kakšen raper bi pa bil, če se pred širnim svetom ne bi pošteno pohvalil in če se ne bi opiral na reference denimo NBA igralcev, glorificiral njihovo zvestobo klubom, svojo zvestobo ulici in predvsem samemu sebi? Kakšen raper bi bil, če se ne bi posvetil drogam, če jih ne bi užival, če ne bi poznal ljudi, ki jih razpečujejo in če ne bi o njih še malce moraliziral? Slednje in tudi tehtnejši razmisleki o zadevah, kot so ljubezen, slava, uspeh ter njihove pasti, o ulični šoli, o nasilju na ulicah njegovega poneumljenega mesta J.I.D-ja razlikujejo od površinske množice. Tako udejanja svojo mini agendo spreminjanja življenj, tu najdemo tisto, kar ustvari razliko, ki ga poleg njegove neprekosljive tehnike uvrsti med nosilce igre.

In kakšen emsi je J.I.D! Na trenutke je njegov skill že kar malce preveč, njegova natančnost je ob hitrosti, s kakršno se loteva določenih verzov, kar zastrašujoča. Obvlada tudi ležernejše pristope, ob njegovi izvedbi pa je jasno, kaj je v pripisih ob plošči mislil s tem, ko pravi, da je stremel predvsem k piljenju svojega liricizma, izraza, k izpopolnjenju v obrti. Svoj vsestranski flow J.I.D prilagaja in večkrat spremeni tudi znotraj enega komada, rime se skrivajo vsepovsod, reference se bohotijo v praktično vsakem lajnu. J.I.D-ju lahko brez sence dvoma podelimo častno diplomo iz besedilnega in vokalnega raperskega dela. Vzhodna Atlanta je torej dala še enega pravzaprav že izdelanega avtorja in trditi si upamo, da bo J.I.D tudi v naslednjih nekaj letih krojil smetano ameriškega raperskega obličja, sploh če se bo Dreamville, kot je J.I.D malce drzno najavil v enem izmed svojih intervjujev, na karti velikih ameriških raperskih založb poskušal približati TDE-ju. Gotovo pa bi si od tako artikuliranega, prizemljenega in inteligentnega modela želeli več koncepta oziroma predvsem bolj osredotočeno in osebno zaznamovano izpoved. A vendarle bo časa in priložnosti še dovolj, J.I.D se je dejansko šele prebil v prvo ligo.