DreamVille/Interscope, 2022

Od leta 2010 po raperskem svetu rovari za marsikoga verjetno stranski lik sicer precej medijsko izpostavljene, bleščične, trendoustvarjalske in trendosledilske atlantske raperske scene – J.I.D. Umazani raperski jug je od nekdaj svetu predstavljal svoj edinstveni, ponavadi malce bolj melodično izpostavljen svet hiphopa. Že plejada imen od izjemnih OutKastov, Goodie Mobov do Killer Mika, Jeezyja, T.I.-ja na eni strani in bolj komercialnih Futureja, 2 Chainza, Ludacrisa, Guccija Mana, Young Thuga, 21 Savagea, Lil Babyja in drugih pove, da gre za izjemno rodovitno in raznoliko rapersko falango, zraslo na precej nevarnih ulicah tega olimpijskega mesta.

Kakor koli zgodbo o plodni atlantski sceni obračamo, pa raperski petičneži zadnja leta stavimo predvsem na zelo samosvojega in premišljenega rimoklepača, ki ni zgolj besedilna zver, marveč tudi zelo raznolik, barvit in tehnično izjemno sposoben raperski prvokategornik. Zakaj medijski svet že od leta 2017 in izida J.I.D-ovega prvenca The Never Story mladeniču ne poje dovolj slavospevov, po drugi strani pa ga vsaj od takrat naprej močno slavi predvsem poznavalska raperska elita, bi bila zanimiva analitična tema, s katero se tokrat ne gre ukvarjati, a vseeno opozarja na močen razkorak med medijskim pompom in bolj strogimi, picajzlastimi poslušalci. Kljub vsemu povedanemu je treba izpostaviti, da J.I.D nikoli ni bil raper, ki bi zahteval blazno pozorno poslušalstvo, ker so njegove glasbene podlage za razliko od njegovih bolj geekovskih rap kolegov dosegljive in bolj množici prijazne, polne in močno zaranžirane od zvoka njegove podtalne konkurence.

Od njegovega poslednjega albuma DiCaprio 2 je minila ena olimpijska perioda, njegov frišni, tretji album pa je konceptualno nadaljevanje prvenca The Never Story in se imenuje The Forever Story. Na albumu J.I.D prikaže najbolj osebno plat doslej, se sooča z demoni in svetlejšimi momenti in nam nekako prikazuje trnovo pot rasti mladega športnika, ki postane raper. Ob glasbeni in osebni rasti, samoanalizirajoči nravi ter samoportretiranju zgodb, v katerih se recimo ravsa s sestrami in brati, ukvarja z rasizmom, odnosi, ranljivostjo, preživetjem, vztrajnostjo, rasnimi tegobami in sorodnimi tematikami, še vedno ostaja povečini osebnoizpoveden. Pri povedanem morda še najbolj preseneča veliko večja vloga orožja, kot smo je bili doslej vajeni. Njegova prava moč pa se skriva v neverjetni večplastnosti povedanega. Na tehničnem nivoju je s svojo suvereno in obvladaško tehnično bravuroznostjo lahko le zgled generaciji prihajajočih raperjev, ki na raperske spretnosti ne prisegajo pretirano. Njegov unikaten tok besed, nenehno spreminjanje flowa, ki sledi neverjetnemu številu spreminjajočih se podlag v praktično vsaki kompoziciji, in igriva dinamičnost mejijo skoraj na perfekcijo povedanega. Sheme rim so impresivne, besedne igre vitalne in bistre, pančlajni udarni in duhoviti, artikulacija in dikcija sta neverjetno razločni in izpiljeni, enovrstičnice pa nemalokrat prav ubijalsko zapomnljive.

J.I.D je vsekakor dokazal, da je daleč najmočnejše orožje J. Colove založbe Dreamville, ki z unikatnim tokom besed znova izkazuje svoj raperski potencial. Poleg neverjetne raznolikosti – rapa lahko namreč na praktično kakršno koli podlago – pa ostaja skozi celoten album zelo zbran, se posveča detajlom, teče gladko in je osredotočen na skoraj vsako besedo. Balasta na albumu The Neverending Story praktično ni, kompozicij, ki bi jih preskakovali, tudi ne, ves čas pa nas s spreminjanjem glasu, flowa in interpretacije energično vodi skozi svoj svet, podkovan tako s trapovsko estetiko izrazitih hi-hatov in 808-ice kot s precej klasičnim boom bapom, večinoma pa gre za zanimiv in izpiljen križanec obeh svetov, prežet z dobršno mero soulovskih vložkov. Podlage so sicer precej raznolike, a ob poslušanju celotnega albuma delujejo zelo kohezivno in celostno. Nesporni talent J.I.D se vse bolj plemeniti v ušesih poslušalstva in se spreminja v vse bolj študiozno fantastičnega raperja, čigar reference na šport, predvsem ameriški nogomet, ki ga je tudi sam igral, le dokazujejo njegovo besedilno ostrino.

Verjetno bo do konca koledarskega leta tehnično to najbolj izpiljen projekt, ki ga spremlja neverjetno število menjav podlag, čemur sledijo tudi spremembe toka besed, tonalitete glasu in še česa. The Forever Story je impresiven artističen album, ki ne poskuša biti pretenciozen in izpolnjuje vsa pričakovanja. Z zaenkrat najboljšim albumom svoje kariere J.I.D vztrajno izkazuje nenehno rast na vseh področjih, najsi bo to v razumevanju celostne podobe skladb ali v dejstvu, da ga je zaradi njegove neverjetne raznovrstnosti praktično nemogoče poetiketirati. Njegov tretji dolgometražec je zelo razgiban, ambiciozen in tehnično izjemen večplastni neziheraški album, ki sicer navzven in na prvi vtis deluje kot rutinirano ziheraški, a v sebi skriva ne le tako imenovane bangerje, ampak tudi tekmovalnost in celo nekaj prepričljivo pevsko odpetih refrenov in delov komadov, v katerih J.I.D blesti tudi v redkih trenutkih tretjeosebne pripovedi. Praktično edina negativna točka albuma je zaradi avtorsko nerazčiščenega vzorca neuvrščenost ultimativnega zaključnega bombončka 2007, ki v dobrih sedmih minutah služi kot perfekten celostni povzetek albuma.

J.I.D se je pred nekaj meseci pridušal nad dejstvom, da največja imena hiphopa na njegovem albumu nočejo sodelovati, ker mu težko parirajo. Ob pogledu na gostujoče raperje je v tem vsaj malo resnice, a vsi njegovi pomagači niso prav nič moteči in vsaj približno parirajo povedanemu. O teh besedah se lahko prepričate denimo v skladbah Rayder, Dance Now s Kennyjem Masonom, Crack Sandwich, Can't Punk Me z EarthGang, Kody Blu 31, Sistanem, Can't Make U Change z Ari Lennox, Stars z Yasiinom Beyem, Just In Time s Kennyjem Masonom ter Lil Waynom in v komadu Money.