Lex, 2012

Ob ponovnih, že ne vem katerih napovedih albumskega nadaljevanja kultne naveze DOOMa in Madliba pod znamko Madvillain, smo vmes le dobili album DOOMa z enim samim producentom. Le da to ni Madlib, ampak prav tako izjemni beatmaker Jneiro Jarel. Ki je nalogi povsem kos!

Daniele Dumile, Zev Love X, Victor Vaughn, Metal Fingers in seveda najbolj znana nadimka od vseh MF DOOM in sedaj krajše DOOM, so le nekatera od imen, ki so spremljala raperskega veterana, ki se je kot najstnik proslavil v skupini KMD in ki se že dve desetletji skriva za masko. Še brez maske, torej v skupini KMD, ki je na sceno pririmala leta 1991, pobrala zmeren odziv, leta 1994 pa se zgodi ves hudič, saj jih zaradi ovitka plošče drugega albuma, na katerem je karikatura obešenega črnca, najprej odpika založba Elektra. V istem času v prometni nesreči umre eden od članov KMD, Danielov brat Dingilizwe Dumile ali DJ Subrock. Daniele se za nekaj let potuhne, izgine in se konec devetdesetih ponovno pojavi z jekleno gladiatorsko masko kot MF DOOM. To je predzgodovina na kratko. Prevrtimo naprej, v obdobje po vseh sijajnih ploščah zamaskiranega zlikovca, ki so sledile. V zadnjem času si je DOOM nakopal kar nekaj težav, ker so namesto njega na koncertih najprej nastopali drugi, vskoki. Ravno ko se je prah okoli prvovrstne “douchebag” /dušbêg/ blamaže polegel, pa ni še niti en mesec od tega, ko bi DOOM moral nastopati kot didžej v Londonu. In spet se je ponovilo, da je namesto njega prišel nek drug okrogel črn možakar, skrit za masko.

Edino, kar DOOM-a zaenkrat rešuje pred tem, da bi pobral nagrado za največjega ''douscha'' ameriškega podzemnega rapa zadnjih let, pa je njegova muzika. DOOM namreč redno izdaja nadvse razburljiv material. In po projektu Madvillain, ki ga je posnel v navezi s še enim zapohancem Madlibom in ki velja za posebno poglavje ameriškega rapa sodobne ere, se je DOOM lotil še ene plošče v navezi s samo enim producentom. Tokrat je to Jneiro Jarel, ameriški beatmaker, ki je pred dobrimi petimi leti navdušil s sijajno serijo, ki je do naših ušes prišla preko založbe Kindred Spirits. Jarel je imel težko nalogo sproducirati cel album za DOOM-a in s tem simbolično zapolniti Madlibove čevlje. A se je še kako izkazal. Tako kot Madlibu, pa tudi njemu ni nerodno občasno prijeti mikrofon in navreči kako rimo.



Naveza dveh ameriških podtalnežev se preprosto imenuje JJ DOOM, kar se seveda ne nanaša na začetnice prvega paranoika naše male usrane države, ampak Jneira Jarela. Album se imenuje Key to the Kuffs in je, tako kot večina DOOM-ovih plat, zastavljena ohlapno tematsko, zamaskiranec se tokrat loti popularne kulture Londona in Velike Britanije. In zakaj? DOOM se je v Britaniji rodil, potem pa se še kot bebica preselil v ZDA. A sedaj je nazaj na Otoku. Po zapletih z vizo, ki so sledili njegovi evropski turneji pred dvemi leti, je obtičal v Londonu in se ne more (še) vrniti domov, v ZDA. Od tu torej Dumilovo obujanje zanimanja za britansko fenomenologijo. Tako kroži nadaljevanje šovinističnega štosa, “kdo je najboljši britanski raper?” Odgovor je Slick Rick, še en emigrant v ZDA, ki z rojstno Anglijo nima kaj preveč skupnega. Sedaj je nadaljevanje fore, “kdo je najboljši britanski reper po Slick Ricku? DOOM”.

Na plošči Key to the Kuffs torej DOOM zelo nepovezano predela koščke zgodovine britanske pop kulture, kot so filmi in televizijske serije. Spet se izkaže kot kralj lucidnih dovtipov, domiselnih zgodbic o superjunakih, ki brišejo meje med realnostjo in fikcijo ter edinstvenih domišljijskih metafor, ki črpajo iz imaginarija ponavadi ameriške, sedaj pa z dodatkom britanske popularne kulture. A sliši se, da je pri snemanju albuma hitel. Kakšna rima, predvsem pa flow na vseh mestih ni povsem dodelan, najbolj opazno mu ne znese povsem pri hitrejših komadih. Po drugi strani pa si je Jneiro Jarel za projekt JJ DOOM očitno vzel dovolj časa, saj so podlage pestre, trde in mastne. Imajo njegov značilni pečat semplov drugih godb in neklišejskih melodik, vključuje tudi humorne citate iz britanskih TV-serij. Jarel je svoj prepoznavni slog mičkeno priredil v “DOOM-ovsko” formo in celo dodal malo več elektra kot ponavadi, kar pa večinoma deluje odlično. Jarelu uspe še en trik iz klobuka – z občasnimi reperskimi intervencijami povsem paše ob bok mojstra abstraktnega storytellinga in ga s tem tudi razbremeni.

In tu sta še dva eminentna gosta, ki pa ju ne rinejo v ospredje, kar bi lahko zganjali predvsem iz promocijskih namenov, ampak v resnici s svojima glasovoma le barvata atmosfero dveh posnetkov. To sta ex-Blurovec in Gorillovec Damon Albarn in pa prvi glas Portisheadov Beth Gibbons.

V resnici pri projektu JJ DOOM in ploščku Key to the Kuffs ni nepretenciozen le nastop obeh gostov, ampak je tak kar ves plošček. Jarel in DOOM vsak posebej poskrbita za svoj sektor, prvi torej za bite, drugi za rime, s tem, da se prvi, torej Jneiro, le bolj izkaže, saj je očitno vložil v projekt več truda. Kadar se Jneiro Jarel in DOOM ujameta, kar pa sploh ni redko, dobimo “klasičen mf doom material” in pridno migamo z glavo.