15. 3. 2019 – 19.00

Jodey Kendrick: Electric Dance Music 1

Vir: Naslovnica

Djak-Up-Bitch (DUB), 2019

 

EDM kot electronic dance music je tista glasba producentov sumljivega slovesa za (ameriško) mladež, ki se ji resni privrženci plesne elektronike na daleč ognejo. EDM kot Electric Dance Music, serija plošč, ki je začela izhajati pred približno petimi leti, pa je glasba za največje sladokusce plesne elektronike. Zdaj, ko se ve, da se pod to serijo podpisuje britanski producent Jodey Kendrick, dvomov o tem, da je naslov najbrž navadna provokacija, verjetno ni. Kendrick to rad počne, na primer s projektom Kunst, v katerem je pred dvema letoma za istoimensko ploščo moči združil z breakbeat mojstrom dgoHnom. Če gre po vrnitvi z njegove ameriške turneje verjeti dvojcu Autechre, se je (plesna) elektronska scena tam razdelila na dva tabora. Na eni strani na IDM in na drugi strani na praktično vso ostalo plesno elektroniko, združeno pod imenom EDM. V kateri tabor spada s svojo glasbo, s katero je širše občinstvo nase opozoril, potem ko so mu plošče začeli objavljati pri Aphex Twinovi založbi Rephlex, ni treba ugibati. Tako kot ni več treba ugibati o tem, ali Jodey Kendrick ni nemara le nov psevdonim Aphexa Twina. Da si njegova glasba zasluži večjo pozornost, so zdaj sklenili pri Djak-Up-Bitch (DUB), podzaložbi cenjenega nizozemskega Clona. Prečesali so plošče, ki jih je Kendrick zadnjih pet let objavljal pod imenom EDM, izbor komadov sestavili v kompilacijo Electric Dance Music 1 in pripisali, da gre za skoraj popoln soundtrack za ilegalen rejv na odmaknjeni plaži nekje na jugu Anglije.

Kendrick je svoje prve plošče, takrat pod psevdonimom +10, leta 2007 začel objavljati pri kanadski, predvsem za acid specializirani založbi Napalm Enema Records. Pri Rephlexu so mu prvo objavili dve leti pozneje, nato pa njegovo novoustanovljeno podzaložbo Electric Dance Music rezervirali skoraj izključno le za Kendrickove plošče, pod katere se je ta podpisoval s številnimi psevdonimi. Ker pri Rephlexu - po njihovi preverjeni metodi - skoraj nobene pozornosti niso posvečali PR-u oziroma so vse skupaj še raje zavili v tančico skrivanja, ni presenetljivo, da so mnogi takrat špekulirali o tem, da gre za nov psevdonim Aphexa Twina, ki je takrat svoje zadnje (znane) plošče objavil leta 2007 pod imenom The Tuss. Zanimivo je, da ta ugibanja niso potihnila niti potem, ko se je Kendrick leta 2015 skupaj z Aleksijem Perälo, ki smo ga v štirki slišali prejšnji petek, in z Rephlexovim šefom Grantom Wilsonom-Claridgom odpravil na skupno turnejo. Zdaj naj bi se vedelo, da je Kendrick resnična oseba, Britanec, ki je svoj glasbeni okus pilil ob poslušanju filmske glasbe Lala Schifrina, Johna Carpeneterja in Ennia Morriconeja, dokler pri osmih letih ni slišal prelomnega acid house hita Stakker Humanoid in se odločil posvetiti plesni elektronski glasbi. No, ker dvanajst let po objavi svoje prve plošče še vedno ni dal nobenega intervjuja, mnogi o njegovi resnični identiteti še vedno dvomijo.

Tudi Electric Dance Music 1, kompilacija komadov s plošč EDM, že ob prvem poslušanju razkrije, zakaj so mnogi še vedno prepričani, da je pri projektu tako ali drugače soudeležen Aphex Twin. Ta glasba je namreč polna izvirnih sintovskih zvokov in fraz, ki jih je Aphex uporabljal denimo v seriji Analord. Kar najbrž pomeni, da sta s Kendrickom zelo tesna prijatelja in da ga priložnostno vsaj spusti v svoj bogato opremljen studio, če že ne tega, da je (bil) očitno njegov mentor. To, da nadebudni producenti poskušajo kopirati glasbo cornwallskega posebneža, ni seveda nič novega, ampak običajno ostane zgolj pri nerodnih poizkusih. Njegov zelo specifičen zvok, prepoznavno sekvenciranje in specifična senzibilnost za večino teh producentov ostajajo nedosegljivi. Tako blizu kot Kendrick jim ni prišel še nihče. Kar pa ne pomeni, da je njegova glasba zgolj kopija tistega, kar počne Aphex Twin. Po desetinah plošč je jasno, da mu je ob tem, da je produkcijsko očitno osvojil številna znanja svojega zloglasnega kolega, uspelo najti tudi povsem samosvoj izraz. Ta se v osnovi resda naslanja na klasične IDM-ovske obrazce, toda hkrati se ves čas spogleduje tudi s sorodnimi žanri, kot so acid, electro, breakbeat ali techno, ob čemer pa se mojstrsko izogne pastem formulaičnih sestavljank. Ja, plošča Electric Dance Music 1 ni le lep dokument Kendrickove prvovrstne producentske žilice, temveč tudi in predvsem njegovega zelo izvirno izdelanega izraza, pisanega na posluh poznavalcev plesne elektronike.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.