Whosbrain/Geenger/Fidel Bastro, 2012

Najverjetneje si redko kateri bend želi o sebi slišati, da svoj izraz dolguje temu ali onemu obdobju ali celo specifičnemu bendu. A če rečemo, da se zagrebški Joe 4 s svojim zvokom precej naslanjajo na ameriški noise rock osemdesetih in devetdesetih, to ne bi smelo pomeniti ničesar bogokletnega. Navsezadnje gre za neizmerno plodovito obdobje tovrstne muzike, ki se je sicer vedno zadrževala nekoliko bolj v podtalju. Med določenim segmentom publike so jo nekoliko pozneje sicer popularizirale zasedbe, ki jih na tem mestu iz vljudnosti do benda na tapeti ne bomo posebej naštevali. Izpostaviti pa velja sicer že tako razvpito persono tistega časa in prostora, gre seveda za Steva Albinija, ki ga tu ne omenjamo po nemarnem in kar tako, ker ga je pač fino omenjati spričo njegovega že kultnega statusa, ampak zato, ker je pričujoči debitantski album Njegov sin pravzaprav produciral. Kako je do tega prišlo, je morda zgodba za kako drugo priložnost, dejstvo pa je, da so se Joe 4 po dveh izdanih malih ploščah pri snemanju svojega dolgometražnega prvenca znašli v praktično idealnih okoliščinah, da se končno velikopotezno posnamejo.

Okej, torej opravka imamo z bendom, ki sicer deluje znotraj nekega ohlapnega označevalca 'hrup', ki v tem primeru pove najprej to, da je bend pač res priporočljivo poslušati glasno. Je pa karkoli, razen besedil, na albumu zelo težko označiti za dekadentno ali kaotično, kar se hrupnejšim zasedbam rado kar vsepovprek pripisuje. Album Njegov sin ni plod naključij ali nekakšnih slučajnih domislic. Če bi bil, bi najverjetneje zvenel katastrofalno, saj kot bend sam pove v nekem intervjuju, je hrup njihovega tipa posneti zelo težko dobro in ustrezno posneti. A če na tej točki v igro vstopi figura tipa Albini, stvar hitro postane zelo obetajoča.

Vse od globokega, grgrajočega basovskega zvoka naprej namreč zveni tako, kot lahko pričakujete glede na prej omenjene reference. Vsak instrument je povsem jasno slišen, hkrati pa trio skupaj tvori izjemno zvočno kohezijo. Instrumenti se sicer umazano bleščijo vsak v svoji intenzivni barvi in absurdna lirika, ki se vije nekje med abstraktnimi socialno-političnimi temami in vsakdanjimi nesmisli, v tem polju samo še pridobiva na svoji učinkovitosti. Kar se tiče same vokalne izvedbe, sicer Joe 4 res ne bodo premaknili kakšnega večjega mejnika, manko na tem področju pa uravnovešajo ravno besedila in njihova izvedba, ki meji tu na govorjeno besedo in tam na napol melodična kričanja, ki spreminjajo intenziteto skupaj z instrumentalnim delom. Tudi žanrskih kompliciranj si Joe 4 ne nalagajo preveč, držijo se tistega, kar jim je najbližje srcu ali kateri je že tisti organ, s katerim človek počne to, kar ima rad. 

Ob poslušanju plate pa vendarle še nekaj manjka. In to nekaj ni tisto, kar bi človek od albuma sploh lahko utemeljeno pričakoval. Šunder te sorte, kot ga suvereno drobijo Joe 4, se mora namreč nujno dogajati na fizičnem nivoju. Še več, fino je, da se poleg tega dogaja še na fiziološkem. Kar pomeni: ne preveč velik, zakajen klubski prostor vonjav sumljivega izvora, ravno dovolj publike, da premikanje ni čisto lagodno in nujna izmenjava kakih telesnih tekočih, pa tudi, če je to samo švic. Ploščo Njegov sin bomo sedaj poslušali v celoti, Joe 4 pa vsekakor poskušajte ujeti tudi v živo. 34 minut albuma konec koncev komaj dobro navleče na okus, ko se že nenadoma konča.