Clean Feed, 2012

Duet, ki bo v četrtek nastopil na letošnji izvedbi Jazz festivala Ljubljana, se je s ploščo Brooklyn DNA obrnil k polju gnetenja freejazzovskih smernic. Gre seveda za newyorški Brooklyn, kjer se je v nekem trenutku free jazz razlival v obliko, kakršno poznamo danes, pa naj gre za glasbene ali poimenovalne smernice. McPhee in Haker Flaten se tako skozi skupno diskografijo ustavita v dveh, neskromno rečeno kar najpomembnejših talilnicah ameriškega širjenja jazza. Z Blue Chicago Blues sta se že poklonila mestu rojstva električnega bluesa in AACM, tokrat pa svoj fokus usmerjata v Brooklyn.

Brooklyn DNA v free jazz kompozicije prinese precej všečno in dokaj nekonvencionalno časovno komponento. Nobena od kompleksnih, a lirično zasnovanih skladb namreč ni daljša od šest minut, večinoma se odvijejo celo v za svobodnjaštvo pičlih petih minutah. Morda razlog tiči tudi v tem, da je tema, ki jo obdelujeta, precej obširna, ima ogromno večplastnih nians, referenc in zgodovinskih likov, sestavni del večine pa je ritmično vijuganje med vzponi in padci, ki pa še zdaleč ni premočrtno. Zvočna slika, ki jo McPhee in Haker Flaten ustvarjata, je namreč kot pisana tapiserija, ki iz poslušalca izvablja širok emotiven razpon, pri čemer pa se v to izkustvo – podobno kot pri kontemplativnem aktu branja - mnogokrat prikrade želja po njegovi vizualizaciji, bodisi filmski bodisi animacijski. Zavoljo tega kombinacija McPhee-Haker Flaten pluje po pomensko odprti teksturi, ki je na bogato referenčno podstat genealogije, v kateri ustvarjata, pripeta le toliko, da se stke asemblaž harmoničnih klicev in improvizacijskih zapikov.

Dinamika dueta je utečena, iznajdljiva veščost in ustvarjalnost Flatna, za katero se zdi, da še posebno prihaja do izraza prav v duetih, z iskrivo žepno trobento in suverenostjo alt in soprano saksofona Joeja McPheeja tvori energično, malodane uživaško celoto, sodobne interpretacije enega pomembnejših osrčij jazzovske zgodovine. Pravzaprav se zdi, kot da sta se Flaten in McPhee srečala v enem od brooklynskih klubov, večer je dal besedo, dve, sčasoma pa se prelevil v prostodušni zvočni dialog dobrohotnega rešetanja zgodovine in sodobnosti. Morda od tod izvira mestoma melanholičen podton, ki še zdaleč ni prevladujoč oziroma ni nekaj, na čemer bi duo prvenstveno gradil svoj album.

Prav ta izogib fetišizaciji zgodovinske nostalgije dela doprinos McPheeja in Flatna za aktualno novodobnega, saj se mu kot takšnemu uspe izmakniti sicer prevladujočemu blagovno kodificiranemu estetskemu režimu neskončnega, tako rekoč postmodernega simulacijskega recikliranja preteklih estetskih form in izrazov, ki se je že davno ujelo v svoj lasten loop. 

Pred več kot štirimi desetletji si je Don Cherry zastavil na videz enostavno vprašanje: »Kje je Brooklyn?« Sedaj mu McPhee in Flaten odgovarjata z izrisom brooklynske DNK, utelešene v medsebojno vzajemni simbiozi zvočnega algoritma tema - variacija. Pri tem dvojec ne deluje domišljavo, saj se malodane z vsakim tonom pokloni žlahtni jazzovski zgodovini, s samozavestjo vzpostavitve lastnega avtorskega podpisa pa ponudi prepletanje preteklega in sodobnega, s čimer vektor zgodovine obrne tudi v prihodnost.