Sveža izdaja solo posnetka iz leta '79 tega izstopajočega pihalca, misleca in umetniške prezence...

                                                           znotraj afroameriških glasb in mutliplih tangent jazza, free-jazza ter

                                                     številnih nedoločljivih sodobnosti in preteklosti, nam vsakič da slišati,

                                                                             čutiti,

                                                                                   vedeti

                                                                   in prisostvovati žlahtnemu glasu

                                           ...Glasu, ki je povsem v nasprotju z malenkostnostjo, malodušjem in površinskostjo za katere se zdi, da obvladujejo toliko slišanega.

Za obrat in prisluh Joeju McPheeju je dober katerikoli razlog. Ta izstopajoči pihalec, mislec in sploh pomembna umetniška prezenca znotraj afroameriških glasb in multiplih tangent jazza, free-jazza ter številnih nedoločljivih sodobnosti in preteklosti, nam vsakič da slišati, čutiti, vedeti in prisostvovati žlahtnemu glasu. Glasu, ki je povsem v nasprotju z malenkostnostjo, malodušjem in površinskostjo, za katere se zdi, da obvladujejo toliko slišanega. Ob poslušanju McPheeja je vedno kmalu in neizpodbitno jasno, da gre za izraz v najbolj polnem pomenu besede. Gre za glas, za misel, za ranjenost in za smel konceptualni zamah, doživet v vsakokratnem igranju, pogum in angažma, vztrajanje na človeškosti. Njegov pristop h globoko ozemljenemu free-jazz saksofonizmu ter suverenemu, neizbrušenemu trobentaštvu je eden tistih, ki jih ni moč shematsko razložiti in izčrpati v par sekundah, temveč nujno potrebujejo prisostvovanje v telesu, doživljanju. Odpreti se časovni liniji, artikulacijskim potekom, podrobnostim in tudi makroskopskemu tuležu celote – glasovom mnogih, znanih in neznanih, pozabljenih. 

Pa vendar McPhee kljub ogromnemu opusu dela ni vedno tisti najbolj ekstravaganten, izpostavljen player. Pritiče mu nekaj skrivnostnosti, morda stanja-ob-strani, ki pa to sploh ni. V smislu enigmatičnosti je soroden Brötzmannu, ki pa je seveda neprimerno bolj izpostavljen. McPheeju je posvetil tudi eno od svojih slik, naslov ima »The Damage Is Done«. Solo izdaje obeh pa so prav tako pogosto ravno to – enigmatične in poškodovane, obenem neposredne in podtalne skrinje, ki dajejo vedno znova. Danes poslušamo ploščo »Zurich 1979«, ki jo je na vinilu letos izdala založba Astral Spirits. Gre za 20-minutni solo kos, posnet leta 1979 na koncertu v Zürichu, kot je očitno že iz naslova in ki ga lahko dojemamo kot sorodnega odlični plošči »Tenor & Fallen Angels«, ki je bila posneta na švicarskem podeželju in v Parizu med letoma 1976 in 1977. Z nje v podlagi pravkar poslušate komad »Knox«.

McPheejevo igranje se na tej plošči dotakne in vpne marsikatero intenziteto, vse pa je vedno potopljeno v njegov obenem mehak in preteč tenorski zvok. Fenomenalno uvodno atonalno meandriranje ter prelivi v spektralno kričavost in perkusivnost tipk, sline in diha so del istega idiosinkratičnega ekspresivnega toka. Izrazne naravnanosti, ki pravico do lastnega videnja in slišanja plasirajo kot kontinuiran, občutljiv in vse prej kot banalen boj. »Everybody's got something to say, man« mi je nekoč rekel Sabir Mateen. In McPhee pogosto deluje kot nekakšen branik ravno tega. Morda tudi za koga drugega, druge. 

Joe McPhee nastopi naslednjo soboto, 21. Maja, na festivalu Jazz Cerkno v duetu z Daunikom Lazro ter z zasedbo Universal Indians.